(KOMENTAR) Leseni časi

Slovenijo prekriva 60 odstotkov gozdov. Sprehod med drevesi je tako rekoč v le nekaj minutah dostopen sleherniku. Pa pustimo ob strani kulturo nekaterih obiskovalcev, ki še vedno objestno poberejo vse plodove v gozdu in po možnosti tudi sadje v bližnjem sadovnjaku, tokrat spomnimo na neizkoriščene možnosti, ki jih je na 12.000 kvadratnih kilometrih ogromno. In če znamo po eni strani naravo povsem izropati, pa po drugi strani pogosto spregledamo kakšen še tako očiten potencial.

Ob zelo pomembni socialni in ekološki funkciji ima gozd tudi gospodarski potencial, a ta po besedah poznavalcev nikakor ni dovolj izkoriščen. Večina lastnikov se denimo sploh še ne zaveda turističnih možnosti, ki jih ponuja gozd. Od vodenih ogledov, do gozdnih kopeli, sprostitvenih aktivnosti in glampingov. Vse to v primerljivo gozdnatih državah že živi, pri nas pa je šele v povojih. A se za turizem ni bati, vsaj tako pravijo gozdarji, ki lastnike gozdov že izobražujejo za vodnike po gozdnih poteh in jim predstavljajo njihove možnosti.

Bistveno več je zamujenega na področju lesnopredelovalne industrije. V prejšnji državi je bila sicer ta panoga izredno perspektivna. Takrat je zaposlovala enkrat več ljudi kot danes, a je kasneje veliko obratov zaprlo svoja vrata, prekinjene so bile trgovske povezave, lastniki gozdov pa se niso združevali, da bi lažje nastopali na svetovnem trgu. Čeprav smo o zeleni industriji poslušali že v začetku tega tisočletja, smo tukaj zamudili vsaj eno desetletje. V prejšnji Strategiji razvoja Slovenije, ki je veljala do leta 2020, namreč lesarstvo ni bilo uvrščeno med strateške panoge. Namesto tega je bila pozornost usmerjena v energetsko in surovinsko zahtevno kovinsko industrijo – čeprav Slovenija nima niti lastne rude niti virov energije, medtem ko ima obilo lesa. Posledica? Deluje sicer nekaj malih zelo inovativnih podjetnikov in tri srednje velike lesne predelovalnice, vendar pa smo brez vsakršne resne industrijske infrastrukture za predelavo lesa. Spomnimo, da so na terenu potencial sicer videli in da so se podjetniki večkrat lotili snovanja načrtov za postavitev žag in lesnopredelovalnih centrov, prihajali so celo tuji investitorji, a se je vselej zapletlo z administrativno birokratskimi postopki in umeščanjem v prostor. Na Koroškem je bila denimo leta živa ideja o lesnopredelovalnih centrih za primarno predelavo lesa in predelavo manjvrednega lesa v izdelke z višjo dodano vrednostjo, pa se ni kaj dosti premaknilo.

Države, kot so Nemčija, Finska, Švedska, Kanada in ZDA, ki so v gozdnem potencialu primerljive s Slovenijo, to naravno danost dobro izkoriščajo, njihove gozdno-lesne verige delujejo, gre za države, ki so v vrhu na področju primerne predelave lesa in izdelave pohištva. Medtem pri nas večino hlodovine še vedno izvozimo kot surovino.

Nova Slovenska industrijska strategija 2021–2030 sicer lesno industrijo končno prepoznava kot eno od razvojnih prioritet. Mariborska srednja gozdarska in lesarska šola denimo zaznava rahlo povečanje vpisa, a na promociji teh poklicev bi bilo po njihovem treba narediti še več. Potencial je velik. Tako v industriji kot pri lastnikih gozdov, ki se premalo zavedajo, da njihov gozd ni le številka v katastru, pač pa ima tudi številne dodane vrednosti, ki jih lahko pametno unovčijo.