(KOMENTAR) Hrana

Ob včerajšnjem svetovnem dnevu hrane so prihajala sporočila z različnimi poudarki. Od pomena lokalne pridelave in težav, ki jih imajo kmetje, do trajnostnega pogleda na pridelavo, ki da je nujna za vzdržnost planeta, od lakote na eni strani do problema debelosti in nezdrave hrane na drugi.

A začnimo na začetku. Da hrana pride na naš krožnik, je vedno najprej treba narediti kmečka opravila. Letošnja opozorila poljedelcev je zato treba slišati. Stroški pridelave pšenice niso pokriti, odkupne cene krompirja, zelja in čebule pa so najnižje v zadnjem desetletju. 

Če kmet ne pokrije osnovnih stroškov pridelave, mu ni zagotovljena niti minimalna plača – pravica, ki velja za vse druge poklice. Še huje, slovenski pridelovalci tekmujejo z uvozom iz držav, kjer so dovoljena fitofarmacevtska sredstva, ki so v EU prepovedana. Na trgu tako tekmujejo z nepoštenimi pogoji, potrošnik pa se pogosto ne zaveda, da z nakupom uvoženega izdelka krepi sistem, ki uničuje domače kmetijstvo. Začarani krog torej.

Toda tudi kmetijstvo samo ne more ostati na istih tirnicah. Sedanji prehranski sistem ni le ekonomsko nevzdržen, temveč tudi okoljsko. Proizvodnja hrane povzroča tretjino vseh emisij toplogrednih plinov in ogroža biotsko raznovrstnost. Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih utrpela šest velikih suš – vsaka je razgalila ranljivost našega kmetijstva. 

Trajnostna preobrazba kmetijstva zato ni modna muha, ampak nuja. Številne organizacije zato opozarjajo, da mora država javni denar usmeriti v pridelavo hrane, ki hrani ljudi in ne le živine. Tri četrtine slovenskih njiv namenjamo krmi, zato pridelamo komaj polovico potrebne pšenice, tretjino zelenjave in še manj sadja. Takšna struktura proizvodnje nas dela odvisne od uvoza in ranljive v krizah. Že večkrat smo tako slišali predloge, da živinorejo premaknemo na hribovite pašnike, najboljše njivske površine pa izkoristimo za pridelavo hrane za ljudi.

Za marsikaterega kmeta je to preveč kontroverzna zahteva, saj je Slovenija zaradi svojih naravnih danosti tradicionalno živinorejska država. Pogosto tradicionalni kmetje v spodbujanju ekološkega in v smernicah, ki v ospredje postavljajo rastlinsko prehrano, vidijo grožnjo, a novodobni trendi pridelovalce počasi usmerjajo prav v tja.

Čeprav se zavedamo, da pojemo preveč mesa, ter gredo v to smer tudi priporočila stroke in smernice zdrave prehrane, pa nakupovalni vozički tega ne kažejo. Rastlinska prehrana, stročnice in razni nadomestki so še vedno v manjšini na našem krožniku. Police z veganskimi izdelki se v trgovinah sicer daljšajo, a se ta živila med vsemi drugimi produkti izgubijo.  Povprečen potrošnik še vedno izbira na podlagi cene, trgovci pa neozaveščenost pogosto izkoristijo. Zato tudi prizadevanja kmetijskih organizacij, da zakonsko omejijo oznake, kot sta "z dežele" in "domače", pri izdelkih, ki to niso. Posluha sicer ni bilo, bo pa po novem na domačih živilskih izdelkih slovenska zastava. A to so le majhni premiki. Prehranski sistem, ki kmeta spravlja na kolena, okolje preveč obremenjuje, potrošnika pa zavaja z oznakami in jih z oglasi spodbuja k nakupu nezdrave hrane, potrebuje večje spremembe.