
Dve leti po uničujočih poplavah, največji naravni katastrofi, ki jo je država doživela, Slovenija vesla naprej in mnogi so nanje že pozabili. Da ima človek spomin zlate ribice, ne nazadnje opažamo tudi pri volivcih, saj tudi pretekle grehe politikov in županov radi pozabljajo, a ljudje na prizadetih območjih posledice poplav v resnici še vedno močno čutijo.
V dveh letih se je veliko naredilo, protipoplavne ukrepe izdatno financiralo, v zadnjem mesecu o dosežkih izdatno komuniciralo, šepalo pa je - in marsikje je še vedno tako - pri izvedbi. Na številnih območjih je problem dinamika, torej roki, kje tudi kvaliteta izvedbe. Veliko del je končanih, a ponekod niso zasadili še niti lopate. Državo je treba pohvaliti, da se je močno potrudila pri finančnih virih, saj so nekateri župani asfaltirali dobesedno vsak ovinek, ki je dišal po poplavni ogroženosti (saj res, tudi županske volitve bodo nekoč prišle!), so pa poplave naplavile tudi velik manko na področju projektiranja, soglasodajalstva, medsebojne usklajenosti pri državnih organih. Skoraj ga ni župana, ki ne bi tarnal, da se kak projekt ne premakne zaradi pomanjkanja ali počasnosti projektantov, inženirjev, gradbincev, izvedbenikov. A spet - tudi noben župan ni enak drugemu. V času poplav bi si mnogi zaslužili kar beneficirani delovni staž, nato pa se je znova pokazalo, da tudi trkanje na vrata ministrstev, dobri odnosi s projektanti, gradbinci in z ljudmi, ki živijo na prizadetih območjih, dajejo boljše rezultate pri obnovi. Med pametnimi se še vedno da veliko po človeško "zmeniti".
Logično je, da je obnova za gradbince in projektante zlata jama, a pozor, naj se tudi oni držijo rokov in naj delo opravljajo vestno in pošteno, država pa naj poskrbi tudi za nadzor – ker priložnost dela tatu. Tudi med ljudmi, ki so prizadeti, se je marsikdo želel okoristiti. A treba bo dostaviti račune.
Ko bo, bo pa super! In tudi nekaj sramot
Država je veliko delo opravila na vodotokih, kjer silna moč vode v prej neurejenih vodotokih udari čez v vsej svoji brutalnosti, tudi dogovori z ljudmi, ki morajo zapustiti domove, tečejo solidno ali so sklenjeni, slabše pa je na področju prometne infrastrukture. Ne zanikamo truda, a popolnoma nesprejemljivo je, da na Koroškem na glavni regionalki med mestno občino Slovenj Gradec in občino Dravograd niti v dveh letih niso sprojektirali mosta pri Otiškem Vrhu. Ali da je pogodba za regionalko med Dravogradom in Ravnami bila podpisana šele marca, da bodo dela izvajali 15 mesecev, pa gre šele za polovico relacije. Razumemo, da brez vodnega soglasja in primernega projekta ne gre, a neučinkovit pristop dela škodo ljudem, gospodarstvu, reševalcem ...
Na ključnih povezavah opravičil za take zamude enostavno ni pri še tako dobrohotnih in ponižnih ljudeh, ki, vdani v usodo, čakajo, rekoč "Pa že bo …" ali "Ko bo, bo pa super!". Kaže celo, da bodo nekateri odseki glavnih ali mestnih cest polovično zaprti še leto dni ali celo več let! Je to normalno? Ni. Da le ne bi narava spet udarila. Letos je s sušo in država ima pri krotenju ekstremov veliko izzivov in zato naj stopi na plin. Že jutri se lahko poplave ponovijo in na to moramo biti pripravljeni, kot smo nekoč rekli: Nič nas ne sme presenetiti (NNNP).
* NNNP je bila vsedržavna akcija, v kateri je jugoslovanska oblast ljudi pripravljala na najhujše: kako ravnati v primeru naravnih nesreč, vojn, jedrskih, bioloških in kemičnih napadov.
Tomaž Ranc









