Ste sladkosnedi? Kdo sploh je sladkosned - tisti, ki sicer ima rad sladice, ali tisti, ki jih tudi pogosto je? Ker nekateri sicer imajo (imamo) radi sladko, pa sladkih živil ne jemo pogosto. In spet smo pri novem vprašanju, kaj pomeni, da nekdo pogosto je sladkarije. Je to vsak dan - in če vsak dan, ali pomeni tortica ali nekaj rebrc čokolade vsak dan ali je že ena sladka malenkost dovolj oziroma preveč? Kaj je zmerno uživanje sladkih jedi, prigrizkov?
Ko začenjam o tem razmišljati, se mi zdi, da je več vprašanj kot odgovorov. Dokler ljudje niso začeli pridobivati sladkorja, začelo se je po Kolumbu, so poznali le med in morda še kaj drugega, česar pa ni bilo na pretek in so uživali manj živil, ki vsebujejo sladkor. Ko se je začela zgodba s sužnji in sladkornim trsom, se je razmahnila tudi sladka stran zgodovine človeštva. Sladkor nam povzroča občutek ugodja. Ste med tistimi, ki si s čokolado ali čim drugim sladkim lajšate morebitno žalost ali kakšno drugo tegobo? In od kod mi sploh te misli? Ker so za nami velikonočni prazniki, ko so na mizi tudi slastne potice ali kaj drugega, povezanega s sladkorjem. Kako nas je narava prinesla naokoli – sladkorja ne potrebujemo za preživetje in za zdravo življenje, pa ga vendarle, vsaj večina, imamo radi v raznih oblikah. Tudi sam sem med njimi, čeprav moram reči, da mi ni vedno do sladkarij, odreči pa se jih tudi ne bi hotel. Ko pa je toliko zapeljivih oblik in načinov, kako pripraviti nekaj sladkega - in bi bilo škoda, da ne bi tega pokusili!
Marsikaj sem prebral o sladkorju in sladkih jedeh. Večinoma pisci sladkorja niso poveličevali, ga hvalili, bolj so govorili o njegovih slabih straneh. Najbolj mi je v spominu ostal naslov knjige Sugar blues. Kako izvirno, pa se zavrtimo v ritmu bluesa! Avtor je, na primer, napisal, da ko je nekaj mesecev abstiniral od sladkorja, ga komarji niso več pikali. Nisem preizkusil njegovih trditev, ker se mi je zdelo premalo verjetno, da bi se od časa do časa zaradi tega odrekel kakšni sladki pregrehi. Nekje drugje sem prebral, da ko je sladkor postajal vsesplošna dobrina tudi med "običajnimi" ljudmi, se je povečal pojav plešavosti. Tudi to trditev bi težko preveril, sploh ne vem, ča bi bilo to mogoče v današnjih časih. Očitno je sladkor tako globoko v našem zavedanju, da so v našem besednjaku tudi izrazi, ki nimajo s sladkim prav nobene povezave, pa jim pravimo "sladkosti". Je pa tudi tako globoko v naši hrani, da pogosto sploh ne vemo, da v nekatere jedi dodajajo sladkor - pa ne zato, da bi bile sladke, ampak da bi jim izboljšali ali ojačali okus. Imamo pa tudi "sladke skrbi", ki zagotovo ne obremenjujejo naše trebušne slinavke. Kaj bi torej brez sladkih in "sladkih" stvari?!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
