Andreja Kutin
K sreči prav veliko množičnih nesreč v Sloveniji doslej ni bilo, največja je bila balonarska nesreča na Ljubljanskem barju leta 2012, sledijo prometne nesreče z več udeleženci. A vsi, ki sodelujejo pri reševanju v takih okoliščinah, morajo poznati ne le pravila in protokole s papirja, ampak tudi reakcije, nepredvidljive okoliščine. In res, ko se je zgodila nesreča v Moškanjcih, je bil najbolj presenetljiv zvok - ponesrečenci so kričali, tulile so sirene, letela so povelja in ukazi ... Bilo je torej precej hrupno. "Ampak to ni nič. Najhuje je, ko zraven zvonijo telefoni. Kličejo svojci," resno prida Boštjan Trpin, zdravstveni delavec, ki so ga ta dan dodelili novinarjem. Kakih 60 igralcev je dobro naštudiralo vloge, neka ženska je tako kričala, da so jo morali celo miriti policisti, drugi udeleženec se je hudo dušil, spet tretji je zahteval kovček.
Da so izkušnje s take vaje nadvse dragocene, je povedala Tajda Špes, vodja Študentske urgentne sekcije študentov medicine mariborske medicinske fakultete (ŠUS): "To je edinstvena izkušnja tako z organizacijskega vidika kot medicinskega. Srečujemo se z veliko organizacijo, kar je pomembna izkušnja z vidika logistike, sodelovanja z vsemi možnimi službami. Udeleženci pa dobijo občutek, kako reševati v situacijah, ki niso samoumevne in so na višji ravni, saj gre za masovno nesrečo. To so stvari, ki jih poznamo le iz učbenikov in se v času študija z njimi ne srečamo. Znanje želimo iz teorije spraviti v prakso, predvsem pa je pomembno, da se naučimo, kako sodelovati z vsemi - vojsko, gasilci, policijo, kako komunicirati med sabo in delovati kot ekipa."
Sodelovalo je 60 ponesrečencev, 30 reševalcev ter okoli 70 gasilcev, policistov, vojakov. Šlo je za letalsko nesrečo, zaleteli sta se letali, eno je uspešno pristalo, drugo ne, zato so ponesrečenci ležali v letalu, zraven njega, kjer je tudi zagorelo, zato so poleg poškodb oskrbeli še opekline. Sodelovali so mariborska medicinska fakulteta ter fakulteti za zdravstvene vede iz Maribora in Ljubljane, njihovo strokovnost oziroma znanje pa so preverjali zdravniki specialisti.
Za specializacijo iz urgentne medicine se sicer odloča manj mladih kot nekoč. Vojko Flis, direktor UKC Maribor, je prišel na letališče v Moškanjce, da bi podprl mlade medicince, sploh zelo dejavne študente mariborske fakultete: "Ponudim lahko le subjektivno oceno, saj podatkov o tem nimamo, a v tem trenutku so, kot kaže, bolj privlačna delovna mesta, ki pomenijo manj obremenitev, manj odgovornosti in boljši zaslužek, ter hkrati, kar ugotavljam iz pogovorov s študenti, tiste smeri, kjer lahko delaš brez ustanove, torej da je za delo dovolj ambulanta. To se jim zdi zelo pomembno. Torej je zanimanje za specializacije, za katere so se včasih borili, kot sta recimo kardio in nevrokirurgija, sedaj malo v upadu. Več zanimanja je za ortopedijo, dermatologijo, tudi radiologijo, ki je sedaj pomembna." Da je urgenca pomemben steber zdravstva v Sloveniji, se strinja Flis, a smo v tem trenutku prišli do situacije, ko celotno področje medicine 24 ur na dan sedem dni v tednu pokrivata dva urgentna centra, UKC Maribor in Ljubljana: "Seveda so obremenitve temu primerno velike in ko mladi to vidijo, si ne želijo s takimi obremenitvami delati celo življenje. Je pa dinamična in privlačna veja." Kar smo videli in je bilo zelo očitno tudi na prizorišču nesreče v Moškanjcih.
