Sanja Verovnik
Na enem izmed družbenih omrežij je objavljena osebna izpoved mlade družine, ki je v desetih letih najema zamenjala šest stanovanj. Zgodba, zapisana v nizu objav, vnovič kaže na vse bolj luknjast in neurejen najemniški trg, kjer so najemniki pogosto prepuščeni samim sebi, nič manj zaščiteni pa niso najemodajalci.
Objava je sprožila številne odzive, saj mnogi v njej prepoznavajo lastne izkušnje - visoke najemnine, negotove pogodbe, nevračanje varščin, nenadne odpovedi najema in popolno odsotnost dolgoročne varnosti.
"Namesto stabilnosti smo dobili stalno začasnost. Namesto občutka doma pa občutek, da lahko vsak trenutek ostanemo brez strehe nad glavo"
Deset let selitev in izgubljenih varščin
Tokrat gre za družino z dvema majhnima otrokoma, ki že desetletje živi kot najemnik. V tem času se je, kot je zapisano, selila šestkrat.
"Prvo stanovanje, najeto v hiši, je bilo na prvi pogled urejeno. Kmalu so se pokazale resne težave: kapilarna vlaga, plesen in dvigovanje parketa," so zapisali. Lastnica zaradi finančnih težav napak ni odpravljala, hišo so obiskovali rubežniki. Solastnika se o sanaciji nista mogla dogovoriti, hišo sta prodala, družina pa se je morala izseliti - brez vrnjene varščine, kot zatrjujejo.
Drugo stanovanje je sprva delovalo stabilnejše. Plačali so varščino in najemnino za celo leto vnaprej, saj je lastnik obljubljal dolgoročni najem. Kmalu so se pokazale težave: vlaga, poškodovane cevi, slaba izolacija in visoki stroški ogrevanja. Po enem letu je lastnik najemnino zvišal za 50 odstotkov, uvedel mesečne pogodbe in postavil dodatne zahteve. Zaradi pritiskov je sledila nova selitev. Varščina tudi tokrat ni bila vrnjena. Tretje stanovanje je zaznamoval nestabilen odnos z lastnikom, ki je nenapovedan pogosto prihajal na obisk pod vplivom alkohola, zahteval plačila vnaprej in ponoči razgrajal. Družina je po letu dni zaradi občutka negotovosti odšla. Tudi tokrat brez vračila varščine.
Naslednje stanovanje je bilo brez večjih težav, vendar so se lastniki po letu dni odločili, da ga bodo oddajali turistom. Sledila je nova selitev. Peto stanovanje je bilo po njihovih besedah najbolj urejeno, odnos z lastnikom korekten. A po dveh letih se je lastnik odločil za prodajo. Družini ni preostalo drugega kot ponovno pakiranje in iskanje nove strehe nad glavo.
Po dolgotrajnem iskanju so bili, kot navajajo, primorani preseliti se na drugi konec Slovenije. V kraju, kjer so živeli, stanovanj za dolgoročni najem preprosto ni bilo ali pa otroci v njih niso bili zaželeni. Vendar tudi tokrat zgodba ni imela srečnega konca: po dveh letih najema je najemodajalec umrl, dediči pa so želeli stanovanje zase. Sledila je šesta selitev v desetih letih.
Življenje v stalni začasnosti
V desetletju najema so, kot so zapisali, izgubili več varščin, zamenjali tri službe ter več vrtcev in šol. Vsaka selitev je pomenila nove stroške, nove prilagoditve in dodatno negotovost. "Namesto stabilnosti smo dobili stalno začasnost. Namesto občutka doma pa občutek, da lahko vsak trenutek ostanemo brez strehe nad glavo."
Ob koncu zapisa se zgodba iz osebne izpovedi prevesi v širši razmislek. Avtorji se ne sprašujejo več le o lastni usodi, temveč o stanju trga kot celote. Je vse to res le niz nesrečnih naključij ali pa je takšna negotovost postala nekaj običajnega za najemnike?
Zastavljajo tudi konkretna vprašanja: "Kako naj se najemniki zaščitijo pred samovoljnimi lastniki, nenadnimi podražitvami in nevračanjem varščin? Bi morala obstajati javna spletna baza najemodajalcev, kjer bi lahko ljudje delili izkušnje in drug drugega opozarjali? Je normalno, da družina v desetih letih šestkrat izgubi dom? In ali je današnje stanje posledica dolgoletnega zanemarjanja stanovanjske politike?"
Njihova izkušnja tako ni več le osebna zgodba, temveč odpira širšo razpravo o tem, kaj danes pomeni biti najemnik v Sloveniji. Ali najem še pomeni varen dom ali zgolj začasno postajo do naslednje selitve? Tema, ki očitno zadeva vse več ljudi in bo prej ali slej zahtevala tudi jasnejši politični odziv.
