Bojan Maraž, Slovenec v Bangkoku: Plan A – knjige na Tajsko. Plan D – protestni sežig knjig!

Oblikovalec Bojan Maraž iz Šempetra pri Gorici, ki že 26 let živi na Tajskem, se je lotil zbiranja knjig za Slovensko sobo v Bangkoku. Ta naj ne bi bila le knjižnica, ampak nekakšna izpostava slovenske kulture v azijskem svetu. Zbral je že okrog 60.000 knjig, zataknilo pa se je pri denarju, potrebnem za njihov prevoz na Tajsko.

Projekt zbiranja knjig je Bojan Maraž, ki je pred selitvijo na Tajsko vodil oblikovalsko agencijo Krea v Gorici, enako pa je potem ustanovil tudi v Bangkoku, začel, ker si je želel imeti na Tajskem več slovenskih knjig. Te bi bile namenjene tudi približno stotim Slovencem, ki živijo v glavnem mestu Tajske. V Slovenski sobi pa naj bi se dogajali tudi literarni večeri, koncerti in drugi umetniški in kulturni dogodki. "Cilj Slovenske sobe in dogodkov v njej naj bi bilo pripovedovanje o tem, da smo Slovenci, pa čeprav nas je samo dva milijona, narod, ki nekje obstaja," je povedal. Rdeča nit so vseeno ostale knjige, ki se jih je kmalu nabralo zelo veliko, precej več kot za eno sobo.

Poleg zbiranja knjig, kar ga je malodane obsedlo, se Bojan Maraž vse bolj posveča filmu. Že pred leti je posnel dokumentarni film o kultnem CRMK-ju, Centru za razvoj mladinske kulture v Šempetru pri Gorici. Pri njegovem nastanku in konceptu je imel tudi sam pomembno vlogo. Pred dobrim mesecem je bil v EPICentru v Novi Gorici premierno prikazan njegov dokumentarni film o novogoriškem fotografu Milenku Peganu, ki je bil med ustanovitelji Foto-kino kluba v Novi Gorici in fotokluba Skupina 75. Lani pa je premiero doživel Maražev celovečerni film Spomini košate murve, posvečen Vrtojbi in njenim prebivalcem. Trenutno se ukvarja z njegovo premontažo, saj ga bo oktobra poslal na Berlinski filmski festival.

Nobena knjiga naj ne konča v smeteh

"Ocenjujem, da je v skladišču na mejnem prehodu Vrtojba, v domači hiši v Šempetru in ladijskem zabojniku pred njo že okrog 60.000 knjig," je povedal Maraž, ki je s projektom trčil ob problematiko, s katero se v Sloveniji nihče sistemsko ne ukvarja. Gre za to, da zaradi spremenjenega sistema vrednot marsikatera knjiga konča v smeteh. "Koncept projekta je: nobena knjiga naj ne konča v kontejnerju!" pojasnjuje Maraž. Razen ladijskem, kakršen je v prvih dneh junija pristal na vrtu pred njegovo hišo in ga ob pomoči podnajemnikov, priseljencev iz Makedonije, počasi polni, da bo pripravljen za prevoz na drugi konec sveta, saj nad idejo še ni obupal.

Knjig je zbral že toliko, da pomeni njihov prevoz na Tajsko finančni zalogaj, ki ga sam ne zmore. Za pomoč se je že lani obrnil na takratnega ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateja Arčona, ta pa je obljubil finančno podporo. 5000 evrov je bilo odobrenih, ko se je pokazalo, da bi bilo za organizacijo projekta, prevoz in ureditev Slovenske sobe potrebnih 45.000 evrov, pa je vse skupaj obstalo. A Maraž knjige še naprej zbira.

Med podporniki projekta je omenil častno konzulko Republike Slovenije na Tajskem Phatro Putipanpong, ki je zagotovila prostor za Slovensko sobo, in številne donatorje knjig. Posebej je izpostavil špediterja Lojzeta Reharja, ki mu je dostavil zelo veliko knjig in omogočil tudi njihovo skladiščenje v prostorih na mejnem prehodu v Vrtojbi, pa Jurija Bavdaža, ki mu je poleg velike količine knjig pomagal pri dobavi ladijskega zabojnika.

Zelo hvaležen je tudi Lari Komel iz Goriške knjižnice Franceta Bevka, ki mu še naprej dostavlja knjižnične izvode za odpis, in Barbari Miklošič iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, ki je vzpostavila zanimiv projekt distribucije knjig po slovenskih bolnišnicah, tako da lahko ljudje med čakanjem na preglede in posege posežejo po njih in berejo, po želji pa lahko knjige tudi odnesejo domov.

Knjiga je nekako del našega DNK-ja

Poseben odnos do knjige je Maraž razvil v otroštvu, ko jih je "požiral". V obdobju digitalnosti, ki ga je tudi na poklicnem področju prevzela in navduševala, se s knjigo ni veliko ukvarjal, saj so mu bile v prvi vrsti pomembne vsebina, informacije in ne njihov vir, zdaj pa se spet vrača h knjigi kot vrednoti.

Veliko je razmišljal tudi o razliki med prejemanjem informacij v digitalni in fizični obliki. "Ko človek bere knjigo ali časopis, se dotika papirja, obrača strani, to drugače zaznava kot ob pridobivanju informacij z dotiki ekrana na telefonu. Knjiga omogoča drugačno percepcijo, ki je nekako del našega DNK-ja," je še razložil.

Čeprav za mačehovski odnos do knjige ne krivi nikogar, ne ljudi, ki ne vedo, kam z njimi, ne ustanov, zadolženih za to področje, je vseeno nekoliko razočaran nad tem, da razen omenjenih posameznikov nobena inštitucija ni izkazala interesa za reševanje problematike. Zaveda se, da so knjižnice zapolnjene s knjigami, da ima Narodna univerzitetna knjižnica v Ljubljani izvod vsake izdane knjige, in da dodatnih, ki jih je po slovenskih domovih še ogromno, saj so bile natisnjene tudi v več tisoč izvodih, ne potrebuje.

"Mislim, da bi morala tukaj pristopiti država z neko sistemsko obliko, da bi morda poskrbela za nekakšne depoje, v katerih bi te knjige zbirali in ohranjali, ne glede na to, koliko jih je in jih še bo," je povedal. Kot drugo možnost pa je navedel vzpostavitev sistema redistribucije, podobnega tistemu, ki ga že izvaja Barbara Miklošič.

Trenutno so mu pri zbiranju, prenašanju in skladiščenju knjig v največjo pomoč podnajemniki v šempetrski hiši, priseljenci iz Makedonije. Ti bodo za sprejem in skladiščenje knjig in nadaljevanje projekta skrbeli tudi med Maraževo odsotnostjo, saj se je po daljšem obisku v Sloveniji vrnil na Tajsko. "Če ne bi imel njih, na začetku Igorja in zdaj teh dveh fantičev, njegovih sinov, Božidarja in Nikole, sam ne bi zmogel. Sliši se nekoliko absurdno, ampak dejansko v tem hipu makedonski otroci rešujejo slovensko kulturo," je provokativno izjavil.

Plani A, B, C, D

Maraž knjige tudi sam dokupuje, sploh če najde kakšne "cukrčke", kot se je izrazil. Sicer pa se je glas že razširil in za projekt ve vse več ljudi. Ko sva se srečala, je ravno pripeljal poln avto knjig od nekoga, ki se seli. Na vprašanje, kaj bo naredil, če se jih bo nabralo 200.000, je mirno in z vso resnostjo odgovoril: "Bomo pa nabavili še en kontejner."

Za nadaljevanje projekta ima sicer štiri različne scenarije. Plan A je, da se ta nadaljuje, kot je bil začrtan, in gredo zbrane knjige na Tajsko, v Slovensko sobo.

"Plan B je to, kar delam zdaj, ko zbiram knjige za prihodnje rodove, da ne gredo v smeti, ampak v ladijski zabojnik in čakajo na boljše čase," je pojasnil.

Če se ne bo nič premaknilo, ker kontejner ne bo mogel za vedno stati pred hišo, bo sledil plan C, ki pomeni distribucijo knjig ponovno v obtok, zagotovo tudi Barbari Miklošič, s katero je že dogovorjen. Vzpostavlja tudi stike, da bi podobno naredili v šempetrski bolnišnici in Zdravstvenem domu Nova Gorica.

"Plan D pa je protestno zažgati knjige, narediti inštalacijo, provokacijo, v resnici pa postaviti s tem ogledalo družbi in ustanovam, vsem skupaj, ne glede na to, da ljudje niso krivi, če ne vedo, kaj in kam bi s knjigami, ampak vseeno jim dati s tem malo misliti," je zaključil. Seveda pa upa, da obveljala katera od drugih rešitev in to ne bo potrebno.