
Človek se spreminja in čisto mogoče je, da je nad navdušenjem ob svobodi (v avtomobilu sem sam svoj gospodar in lahko grem, kamor hočem in kadar hočem, lahko vozim, kot me je volja, le da je v skladu z zakoni), ki je vzniknilo v 50. in 60. letih, prevladalo navdušenje nad čim drugim. A kake resne uradne analize o tem ni.
Dejstvo je, da samovoznosti ni sprožila zakonodaja, tako kot je denimo elektrifikacijo avtomobilov s trdim omejevanjem izpustov CO2. Tudi ni protestov ali skupin na socialnih omrežjih, ki bi zahtevale samovozne avtomobile.
Sila verjetno je, da se je ideja porodila kar v krogu avtomobilskih proizvajalcev oziroma inženirjev - zgodovina že tako kaže. Danes je pač tako, da je treba vsak dan ponuditi kaj novega ali vsaj dražiti z nečim, kar je 'v delu'. Dobro desetletje nas zdaj zasipavajo s prihodom samovoznih (avtonomnih) avtomobilov.
Inženirji se dobro zavedajo vseh pasti, a oni niso ne marketing ne PR - ti pač opravljajo svoje delo. Ki jim ga narekujejo neki drugi, ki jim to spet narekuje nekdo tretji. In tako se izgubi kako pomembno dejstvo.
Tri stvari so ta hip za samovoznost še nestrt oreh. Prva je počasna odzivnost sistema; ne avtomobila, temveč sistema, ki ga vodi. Druga je infrastruktura; samovoznost je vsaj za zdaj mogoča le, če ima sistem dovolj podatkov za določanje položaja v prostoru. Ne prikličite si v spomin lepe avtomobilske ceste, ampak slabo označeno delo na cesti, vožnjo po istrskih vaseh ali v Neaplju, nepopisno gnečo ob konicah, slabo pospravljene smetnjake in podobno.
Tretja je predvidevanje (vsaj 360-stopinjske situacije v prometu), ki mu je lahko kos le umetna inteligenca (AI), ki je že tu, marsikje navdušujoča, a vseeno še vedno preveč kompleksna pri konkretni aplikaciji z ogromno spremenljivkami in zato verjetno tudi še krepko predraga, da bi lahko služila sleherniku.
In navsezadnje, čemu bi mu? Že dolgo poznamo taksije, avtobuse, vlake in podobno.
Najbolj črn, a vseeno možen scenarij: ko bo samovoznost sama po sebi umevna, bo na koncu obvezna. In takrat utegne biti marsikomu žal.
Vinko Kernc








