Vinko Kernc
Poglejte si celovečerni risani film Wall-E, ki poleg močnega čustvenega sporočila nosi tudi sporočilo o tem, kaj se bo zgodilo s človekom, ki mu ni treba ne misliti ne delati.
Vsaka avtomatizacija ima smisel le do neke mere. Kako bomo denimo zaposlili ljudi, ki izdelujejo avtomobile, oblačila in obutev, igrače, spominke in navsezadnje tudi hrano, če bomo proizvodnjo povsem avtomatizirali? Pa seveda ne gre le za proizvodnjo.
Še pred pol stoletja je veljalo, da je moral (bodoči) voznik poznati tudi nekaj osnov motoroznanstva in obvladati nekaj preprostih mehanikarskih opravil, pa smo se ravno tako vozili. Prav, najbrž drži, da v splošnem vse to danes res ni potrebno, a kje naj se nadomeščanje človekove aktivnosti zaustavi?
Najbrž se zavedamo, koliko denarja pustimo v fitnes centrih (vključno z osebnimi trenerji), da ostanemo 'fit', zakaj nam je po drugi strani težko sukati volanski obroč, pritiskati tri stopalke in premikati prestavno ročico? Kje je tu fizični problem? Če sklepamo po številu premikajočih se avtomobilov na cestah, vožnja ni, kot radi rečemo, neka raketna znanost. Pa vendar se marsikdo pritožuje, da mora vklopiti luči, vklopiti in izklopiti smernike, spremljati stanje na cesti in ob njej, spremljati prometne znake, preklopiti z zasenčenih luči na dolge, na koncu izklopiti luči in tako naprej. Napor?
Vožnja vendarle ni tako preprosta, kot se zdi. Voznik mora biti zbran in pri tem je najbolje, če ga vožnja zaposli: da najprej pripravi sebe in avtomobil na vožnjo (se pripne in vklopi luči), da po tem spelje in pretika, da ves čas spremlja sliko v vzvratnih ogledalih, da spremlja prometne znake in hitrost vožnje in tako naprej. Izkazalo se je, da lahko promet teče gladko in varno, pa tudi hitro, če vsak zbrano počne, kar početi mora.
Nismo pa vsi enako sposobni. Ne moremo vsi na olimpijske igre, ne moremo vsi peti v zboru Perpetuum Jazzile, ne moremo vsi igrati hokeja v istem klubu kot Anže Kopitar, ne moremo biti vsi raziskovalci v Inštitutu Jožefa Stefana in tako naprej. Mogoče tudi vsi ne moremo voziti.
Stroka je pri tem enotna: človek mora biti pri svojem početju telesno in/ali miselno aktiven, sicer s časom zapade v miselno otopelost in telesno zakrnelost. Za telo morda še nekako poskrbimo, izračunati, koliko je naš avtomobil porabil med dvema točenjema, je pa že problem. Da ne omenjamo sposobnosti presoje verodostojnosti informacij, ki jih ponuja splet.
Poglejte si risani film Wall-E. Takšnega samega sebe najbrž nihče ne želi. Nekje je treba začeti, s stališča Šeste prestave pač pri vožnji avtomobila. Naj ta ostane domena voznika, ne elektronike?
