Bojan Bauman
Švedska mi je všeč. No, zaenkrat mesto Göteborg. Tako je bilo od prvega trenutka in to sem tudi sedmi dan, ko mesto zapuščam, ni spremenilo. Še zmeraj sem z veseljem tukaj. No, boste rekli, da se je stari norec pač zaljubil na prvi pogled in sedaj s trapastim izrazom na licih blodi tam nekje po tujini in misli, da je našel srečo. Brez razloga.
Ni to. Znam našteti, zakaj se tukaj dobro počutim. V nadaljevanju morate biti pripravljeni na majhne stvari, nobene revolucije, nič politike. Še športa je v bistvu zelo malo. Tako gre. Stanujem v hotelu, kjer mi ne dajo vedeti, da je moja prva naloga vnaprej poravnati račun. In potem bi bilo najboljše, če bi bil 24 ur na dan zunaj njega.
Ko delam, sem pogosto v hotelu in tukaj sem dobrodošel. Med pisanjem člankov si zaželim kave in ta me doli v lobiju čaka vedno vrela, v termovki. Plus čajno pecivo ali nekaj, kar je gospodinja spekla. Nobenih avtomatov, ki jih moraš po modernem svetu danes povsod polniti s kovanci, ko v denarnici ni ravno tistega, ki ga potrebuješ. Med pozornosti sodi sadje v košari, postavljeni pri recepciji. Preden grem med ljudi, si v lobiju obrišem čevlje. Pritisnem na gumb, krtače na mašini se začnejo obračati in tudi pošvedrani čevlji se spet zasvetijo kot luč. Brez plačila, je že všteto v ceno.
Prehodil sem kar veliko Göteborga v zadnjih dneh in pešci in kolesarji smo tukaj gospoda. Hodim po pločnikih, v centru mesta je vsaka druga ulica - pešcona. In ko se pešci srečamo s cesto z avtomobili, pred semaforji za nas praktično ni čakanja. Saj ne more biti naključje, da za pešce skoraj zmeraj gori zelena luč! Če ne, se na semaforju prižge zelena, še preden se odločim za prekršek.
V dvorani, kjer Slovenci zmagujemo v rokometu, sem pod lupo vzel klančine, namenjene invalidom. Ob stopnicah je zanje z vseh strani urejen dovoz in ta se ne konča pred vrati dvorane. Enak režim invalidom prijaznega mesta velja na ulicah. Očitno za invalide tukaj niso poskrbeli z evropskimi sredstvi, ki jih je bilo predvsem treba porabiti. Nekdo je razmišljal, kaj ti ubogi ljudje, ki jih tepe življenje, potrebujejo. Pri nas doma? Ma, naši invalidi prek Bruslja tožijo državo, ker jim ne uredi niti dostopa do volišč, ki jih običajno obiskujejo na štiri leta.
Kdaj ste na veceju v gostilni na steni opazili obešalnike na steni? Jaz jih nisem že lep čas. Evo, tukaj jih imajo. Vem, jasno mi je - to so majhne stvari, tudi takšne, o katerih je nerodno razpravljati. A občutek je dober.
