Bojan Bauman
Mimo nje grem, ko je dan. Prav tako ponoči. Zmeraj je tam. Naj se še tako trudim nasmejati ji, ko jo srečam, prešeren po zmagah slovenskih rokometašev, me zmeraj pospremi z istim izrazom na obrazu.
Seveda, če je kip. Iz brona ulit kalup, ki ga je oblikoval neki švedski mojster pred ne vem koliko leti. To je skulptura naravne velikosti, postavljena pred knjižnico na osrednji ulici Göteborga. Na videz nič posebnega. Mojo pozornost je pritegnila, ker je ženska. Prav veliko kipov žensk po svetu nisem videl. Tako na hitro se spomnim Device Orleanske z zastavo v roki, Marije, ki je običajno z Jezusom v naročju, dobrotnice matere Tereze v Skopju ...
Če se omejim na moj Maribor, na uglednih mestih stojijo sami pokončni možje. Eden ima tam v parku v roki sabljo - če mu je nepridipravi iz najrazličnejših vzrokov pač ne odlomijo. Spomnim se konja doli pri Dravi. Pri kipu pisatelja Josipa Jurčiča smo se nekoč dobivali, Antona Martina Slomška na poti do gledališča ni mogoče zgrešiti. Ta je v parku obsedel za večno. Spomnil sem se tudi kulturne žilice našega bivšega župana, v krožiščih, ki jih je gradil za milijon evrov, je postavljal iz lesa izrezljane palčke. Sneguljčice pač ne.
Moja gospa, ki me spremlja, je Karin Boye. Švedska pesnica iz prejšnjega stoletja, rojena v Göteborgu, preseljena v Stockholm. Antifašistka in socialistka. To sta na Švedskem očitno vrlini, ki prineseta spomenik. No, v prvi vrsti je bila pesnica, prevajala je denimo Thomasa Stearnsa Eliota. Ko je pred drugo svetovno vojno obiskala Nemčijo, je ugotovila, da Švabi uresničujejo Orwellove napovedi. In se je vrnila v Stockholm. Poročena je bila z moškim, a je kmalu v sebi prepoznala lezbična nagnjenja. Družinsko skupnost si je ustvarila z žensko. Življenje si je vzela leta 1941, ko je zaužila preveliko dozo tablet.
Evo, na kratko sem opisal življenje boemke iz prejšnjega stoletja. Švedom se je to zdelo tako pomembno, da so ji sredi svojega drugega največjega mesta postavili spomenik. Sedaj, ko sem sredi nekega drugega sveta, jo skušam razumeti. Ali po njenih licih še danes polzijo solze, ki jih s seboj prinašajo preizkušnje življenja? Ali je to samo vlaga, ki je tukaj, kjer vreme narekuje Severno morje tam za ovinkom, nenehno v zraku. Hvaležen sem, da mi je spodbudila take misli, ki mi ob kipu moža s sabljo v roki pač ne morejo priti na pamet.
