Aleš Mišič
Tisti, ki v teniškem svetu nekaj pomenijo, in oni, ki bi nekaj radi bili, v teh dneh v Wimbledonu ne smejo manjkati. Prvi so pred enim tednom prišli kvalifikanti in kvalifikantke, zdaj je v Londonu že vsa svetovna teniška smetana. Začenja se najstarejši teniški turnir na svetu, 131. izvedba je že to, na travi, skoraj sveti. Wimbledonski turnir je edini izmed velike četverice, kjer se še vedno igra na travi, in res bi bil pravi čudež, če bi kdaj prešli na katero drugo podlago, kot se je to zgodilo v Melbournu in New Yorku. Tudi na odprtem prvenstvu Avstralije in ZDA so najprej igrali na travi, potem pa jo zamenjali s trdo podlago. V današnjem svetu, ko so edina stalnica spremembe, so v tradicionalnem Wimbledonu skoraj nemogoče. Že najmanjša sprememba je na edinem travnatem grand slamu velika, nekaj pa jih je tudi v zelo togih pravilih od leta 1877 vendarle bilo.
Tradicionalistov dež ne moti
Obvezno belino so izbrali zaradi dam, da znoj ne bi bil tako zelo viden kot na oblačilih katere druge barve. In v zadnjem času pri barvi nekoliko popustili - dovoljena je ozka obroba z odtenkom kakšne druge. Tudi ni vseeno, kakšno je spodnje perilo. Pravila oblačenja veljajo od trenutka, ko igralec vstopi v športni park, in ne šele, ko se pojavi na igrišču. Finalistki Eugenie Bouchard so pred tremi leti po posvetu sodnice s šefom turnirja pogledali skozi prste, ko je izpod bele majice pogledala samo naramnica črnega modrčka. Ampak verjetno bi marsikdo imel pomisleke tudi, če bi se kakšna "dama" sprehodila po Mariboru v beli obleki in črnem perilu. Večkratnemu prvaku v formuli 1 Lewisu Hamiltonu so predlani preprečili ogled finala, ker se je pojavil v srajci z rožicami. A kdo bi slavnemu dirkaču to zameril, saj je vendarle "samo šofer". Še posebej stroga pravila veljajo v prostorih za kronane glave. Toliko obveznega priklanjanja, kot ga je bilo včasih, pa v Wimbledonu ni več, čeprav bi se igralci še vedno morali pred začetkom igre prikloniti kraljici, če bi se pojavila v častni loži, kjer je nazadnje sedela leta 2010.
Redni spremljevalec teniških obračunov v Londonu je dež. Od leta 1922 samo sedemkrat turnirja niso zmotile padavine, pa so bili ravno zato tradicionalisti tudi proti pokritju centralnega stadiona s pomično streho. Naj Wimbledon moči dež, tudi to je tradicija. Niso uspeli, 29. junija 2009 so jo prvič uporabili na stadionu, ki sprejme 15.000 gledalcev, na vseh igriščih skupaj pa lahko dvoboje sočasno spremlja 38.500 gledalcev. Ampak samo do 23. ure, ko morajo biti končani vsi dvoboji. Leta 2012 je to pravilo prekršil škot Andy Murray, ki se je zmage proti Ciprčanu Marcosu Baghdatisu veselil ob 23.02.
Wimbledonsko zelene v Mariboru ni več
Grand slam na jugozahodu Londona se vedno začne v ponedeljek, šest tednov pred prvim ponedeljkom v avgustu, torej med 20. do 26. junijem s prosto prvo nedeljo. Letošnji glavni turnir se bo začel šele 3. julija, najkasneje v dosedanji zgodovini najprestižnejšega teniškega tekmovanja na svetu, ki se lahko zaradi morebitnega dežja konča v ponedeljek, 17. julija. Leta 1971 je avtor tega zapisa kot gimnazijec na izmenjavi mladih Mariborčanov in Londončanov iz pobratenega Greenwicha gostiteljem, ko so ga vprašali, kaj si najbolj želi videti v prostem koncu tedna, odgovoril, seveda Wimbledon in nogometno tekmo. Wimbledonska zelena in žamet na pregradah, ki so ločile vrste na nogometnem stadionu, sta najbolj ostala v spominu. Angleži so si potem v Mariboru najbolj želeli snega, a ga je bilo pri Bellevueju komaj za sankanje. Še do pred zadnje prenove pred nekaj meseci je bila wimbledonska zelena tudi na zidovih TK Branik v Ljudskem vrtu. "Najemnik, ki je kar nekaj vložil v obnovo, se je odločil za spremembo," je odgovoril predsednik kluba Ivan Gorjup na očitek, da v Ljudskem vrtu ni več tako kot v Wimbledonu. Naj vrag vzame tradicijo, če so spremembe pametne.
Bojkot v podporo splitskemu šarmerju
Prvi je v Londonu zmagal Spencer Gore in za nagrado prejel 12 funtov in srebrn pokal, vreden dvakrat toliko. Moški so se kmalu usmilili žensk in jih že leta 1884 prvič povabili na turnir, ki ga je osvojila Lilian Watson. Vsako obdobje je imelo svoje junake in junakinje, največje ime po številu zmag je Martina Navratilova z devetimi, s sedmimi pa ji sledijo William Renshaw, Pete Sampras in Roger Federer. Čeprav Nikola Pilić nikoli ni dvignil pokala za zmago na londonski travi, velja splitski šarmer za eno največjih osebnosti Wimbledona. Leta 1973 v Wimbledonu ni smel nastopiti zaradi suspenza jugoslovanske teniške zveze. Niki, kot se ga je prijel vzdevek v teniških krogih, se je odpovedal reprezentančnemu nastopu v Davisovem pokalu proti Novi Zelandiji v Zagrebu. Suspenza morda ne bi bilo, če bi bila Željko Franulović in Boro Jovanović dobila odločilno igro parov. Pilić bi bil zaigral za reprezentanco, če ne bi bili prav v tistem času igrali mastersa parov, ki mu je dal prednost. Suspenz je sprejela tudi svetovna teniška zveza tik pred turnirjem v Londonu, zaradi česar se je 81 igralcev, od teh 13 iz prve šestnajsterice, odločilo za bojkot wimbledonskega turnirja. V močno okrnjeni konkurenci je slavil Jan Kodeš, ki bi se bil priključil bojkotu, a je bila češka zveza solidarna z jugoslovansko, zato to ni bilo mogoče. Legendarni bojkot je pomembno dejanje, ki je prineslo spremembe v svetovnem tenisu in povečalo vpliv profesionalcev na največje turnirje.
Špancem, mojstrom peščenih igrišč, na travi dolgo ni šlo. Lani so se ob petdesetletnici spomnili Manola Santane in njegove prve zmage za Španijo v Wimbledonu, ko je leta 1996 osvojil naslov, in to z belim dresom nogometnega kluba Real Madrid. Šest let zatem, ko je izjavil, da je wimbledonska trava dobra samo za krave. Španci imajo sedaj Rafaela Nadala, kralja peščenih igrišč, ki ima rad tudi travnata igrišča. Dvakrat je zmagal v Wimbledonu in zaradi odličnih iger v tem letu ga z Rogerjem Federerjem uvrščajo v najožji krog letošnjih favoritov. Rafa se edino boji, da kolena ne bodo zdržala. Ček za 2,2 milijona funtov čaka zmagovalca in zmagovalko. Tradicionalni Angleži, ki bodo na turnirju razdelili 31,6 milijona funtov, kolikor znaša letošnji denarni sklad, vsaj pri nagradah med moškimi in ženskami ne delajo razlik.
