(VEČER V ŽIVO) Željko Ćurić: "Slab dan še ni slabo življenje"

Priznani psihiater, ki svetuje poslovnežem, športnikom in celo pripadnikom specialnih enot ob pogajanju s teroristi, prihaja v Maribor. Na Večeru v živo bo govoril o vsem, kar življenju vrača smisel in prižiga iskro živosti.

Dr. Ćurić, kako ste?

"Hvala, dobro sem. Dovolj miren, da ne delam drame tam, kjer ni potrebna, in dovolj živ, da me svet še vedno zanima. To se mi za ta čas zdi kar lep dosežek."

Znani ste po svojem strokovnem in pomirjujočem pristopu. Znova smo se znašli v negotovih časih, ko nas vznemirjajo vojne, ki pri marsikom povzročajo notranje stiske. Pred kratkim so se nekateri Slovenci zaradi vojne znašli ujeti na letališčih blizu kriznih območij. Kako ohranjati mirnost, ko se znajdemo v tovrstni negotovosti in nepredvidljivosti, ki je podkrepljena tudi z nevarnostjo vojne?

"Najprej tako, da si priznamo resnico: v takih razmerah je strah normalen. Ne gre za šibkost, temveč za zdrav odziv organizma na ogroženost. Težava nastane, ko človek poleg realne nevarnosti začne proizvajati še dodatno notranjo katastrofo. V kriznih situacijah je koristno razlikovati med tem, kar je dejstvo, in tem, kar je domišljijska nadgradnja dejstva. Dejstvo je: 'Na letališču sem, razmere so negotove.' Katastrofična nadgradnja pa je: 'Gotovo je konec, vse bo propadlo, nihče me ne bo rešil.' Prvo terja prisebnost. Drugo jemlje moč. Mirnosti ne ohranjamo tako, da se pretvarjamo, da nas ni strah, temveč tako, da strahu ne prepustimo vodenja. V praksi to pomeni: umiriti dihanje, omejiti izpostavljenost paničnim informacijam, poiskati preverjene podatke, vzpostaviti stik z bližnjimi in se osredotočiti na naslednji razumen korak. Človek redko potrebuje odgovor na vse. Običajno potrebuje samo dober naslednji korak."

Kako vi ohranjate svoj notranji mir?

"Tako, da ne verjamem vsaki misli, ki se mi pojavi v glavi. To je že polovica psihične higiene. Druga polovica je disciplina: nekaj tišine, nekaj samote, nekaj hoje, nekaj humorja. Človek, ki izgubi stik s telesom, s tišino in z mero, zelo hitro postane plen hrupa – zunanjega in notranjega. Notranji mir zame ni evforija. Je bolj podoben dobri drži: ni spektakularen, je pa izjemno uporaben."

Kaj sicer po vašem mnenju ljudem najpogosteje "krade" notranji mir?

"Tri stvari: pretirana potreba po nadzoru, kronična primerjava z drugimi in slabo prebavljene emocije. Veliko ljudi je utrujenih ne zato, ker bi preveč živeli, ampak ker preveč notranje komentirajo svoje življenje. Ves čas presojajo, analizirajo, predvidevajo, dramatizirajo. Poleg tega živimo v času, ko ljudje primerjajo svojo resničnost s tujim retuširanim izložbenim oknom. To je recept za notranjo revščino.

In seveda: kar človek čez dan potiska navzdol, ga zvečer običajno čaka pri vratih."

Kaj menite o imperativu biti srečen za vsako ceno in razmišljati pozitivno za vsako ceno?

"Mislim, da je to ena bolj elegantnih oblik sodobnega nasilja nad dušo. Imperativ sreče je utrujajoč zato, ker človeku ne dovoli, da bi bil človek. Če moraš biti ves čas srečen, potem kmalu začneš doživljati še krivdo, ker nisi. In tako imaš poleg žalosti še občutek osebnega neuspeha. To je zelo neučinkovita kombinacija. 'Pozitivno razmišljanje za vsako ceno' pogosto nima veliko skupnega z zrelostjo. Včasih je samo lepo zapakirana oblika zanikanja. Ne potrebujemo prisilne pozitivnosti. Potrebujemo stik z resničnostjo, ki ni brezupen, a tudi ne osladen."

Kaj torej pomeni biti zdravo pozitivno naravnan?

"Pomeni, da človek vidi težavo, ne da bi iz nje naredil usodo. Da priznava bolečino, ne da bi se z njo istovetil. Da ne zanika teme, a ji tudi ne preda celotnega odra. Zdrava pozitivnost ni v tem, da si govorimo: 'Vse je super.' Temveč v tem, da si rečemo: 'Ni super, vendar nisem brez moči, brez razuma in brez dostojanstva.' To je veliko bolj trdna oblika upanja."

Zelo radi tudi bežimo pred negativnimi občutji. Zakaj je pomembno, da tega ne počnemo?

"Ker občutki, pred katerimi bežimo, običajno ne izginejo. Samo dražji postanejo. Plačamo jih z nespečnostjo, z razdražljivostjo, s telesnimi simptomi, s čudnimi odnosi in včasih tudi z zelo neumnimi odločitvami."

Kako se torej zrelo soočimo z njimi?

"Zrelo soočenje z neprijetnimi občutji se začne s preprostim vprašanjem: Kaj pravzaprav čutim? Ne 'kaj bi moral čutiti', ne 'kaj bi bilo lepo čutiti', temveč kaj je res. Je to strah? Jeza? Sram? Nemoč? Ko občutek dobi ime, izgubi del svoje tiranske moči. Naslednji korak pa je enako pomemben: občutek je treba spoštovati, ne pa mu takoj predati oblasti. Ni vsako čustvo dober svetovalec, je pa skoraj vsako dober signal."

Kaj vi naredite, ko imate slab dan, ste zaskrbljeni ali se znajdete v neprijetni situaciji?

"Najprej poskušam ne postati še dodatna težava samemu sebi. To je podcenjena veščina. Potem naredim nekaj zelo osnovnega: upočasnim tempo, zmanjšam količino hrupa, ne sprejemam pomembnih odločitev v vrhuncu razburjenja in si ne govorim neumnosti. Včasih pomaga sprehod, včasih tišina, včasih dober pogovor, včasih pa samo to, da človek za nekaj časa neha reševati vesolje. In zelo koristno je vedeti: slab dan še ni slabo življenje. Tega ne gre mešati."

Je jeza lahko koristna?

"Seveda."

Kdaj in kako?

"Jeza je lahko zelo zdrava emocija, če ni infantilna. Njena velika vrednost je, da človeku pove: nekaj je narobe, neka meja je bila prestopljena, nekaj je treba zaščititi. Težava ni v jezi, temveč v njeni nepismenosti. Nezrela jeza ruši, žali, kaznuje. Zrela jeza pa razjasni, postavi mejo in vrne človeku hrbtenico. Včasih je jeza pravzaprav pozno prebujeno samospoštovanje."

Dr. Ćurić, kaj je za vas sreča?

"Sreča zame ni neprestano dobro počutje. To bi bilo bolj podobno reklami kot življenju. Sreča je, da človek lahko zjutraj vstane brez sovraštva do svojega dne. Da ima vsaj nekaj ljudi, ob katerih mu ni treba igrati vloge. Da zmore dihati brez stalne notranje naglice. In da ob vsem, kar življenje prinese, ne izgubi stika s sabo. Če povem malo krajše: sreča je mir, ki ni mrtev, in živost, ki ni kaotična."

Pogosto slišimo nasvete v stilu, naj bomo prisotni v tem trenutku – tukaj in zdaj. Kaj sploh pomeni tovrstna prisotnost? In kako jo "natrenirati", ko večino ljudi begajo misel na prihodnost in z njo povezane skrbi?

"Prisotnost ni modna parola in ni spiritualna dekoracija. Pomeni, da človek v nekem trenutku resnično je tam, kjer je – s pozornostjo, z dihom, s telesom in z razumom. Večina ljudi sicer fizično sedi pri mizi, psihično pa so že v treh katastrofah, dveh prepirih in enem hipotetičnem porazu. Prisotnost se uri zelo konkretno. Ne z velikimi idejami, ampak z majhnimi dejanji: da zares poslušamo, ko nekdo govori; da jemo brez telefona; da hodimo in vemo, da hodimo; da opazimo, kako dihamo; da vsaj občasno nismo razpršeni po vsem svetu, ampak zbrani v lastnem življenju. Prihodnost seveda obstaja in skrb zanjo je del odgovornosti. Toda skrb postane destruktivna, ko ne služi pripravi, ampak izčrpavanju. Zrela prisotnost pomeni: prihodnost jemljem resno, vendar ne živim v njej predčasno."

Hvala za močna in iskrena sporočila v tem pogovoru. Nadaljujemo na Večeru v živo v Mariboru. Zakaj naj naše bralke in bralci pridejo na dogodek?

"Ker bo to večer brez poceni receptov za srečo in brez psihološke megle. Govorili bomo o stvareh, ki se tičejo skoraj vsakega človeka: o miru, strahu, negotovosti, jezi, upanju, prisotnosti in notranji stabilnosti v časih, ki niso ravno nežni. Obljubim dve stvari: prvič, da ne bomo govorili pokroviteljsko. In drugič, da ne bomo dolgočasni. To se mi za javni dogodek zdi kar pošten začetek."