Dedovanje pogosto prinese na dan najtemnejše plati človeške narave, kjer se žalost zaradi izgube ljubljene osebe hitro umakne pohlepu in medsebojnim obtoževanjem. Pravzaprav ni redkost, da se družine, ki so se nekoč dobro razumele, na sodiščih spremenijo v najhujše sovražnike. Ena takšnih zgodb, ki trenutno odmeva v naši soseščini, vključuje vdovca, pokojno ženo in ogorčene sorodnike, ki so odločeni, da bodo moškemu preprečili dostop do premoženja.
V središču spora, ki se odvija na avstrijskem Koroškem, je vprašanje zvestobe in njenega vpliva na pravico do dedovanja. Po smrti ženske se je njen mož namesto s tolažbo soočil z ostrimi napadi njene družine. Sorodniki mu namreč očitajo, da je svojo ženo za njenim hrbtom varal z drugo žensko. Zaradi domnevnega prešuštva so prepričani, da si ne zasluži niti evra iz njene zapuščine, in zahtevajo, da ostane praznih rok.
Ko čustva prevladajo nad razumom
Primer je sprožil burno razpravo o tem, kje so meje morale in kaj dejansko določa zakon. Sorodniki svojo zahtevo utemeljujejo na čustveni prizadetosti in moralni obsodbi dejanja, ki naj bi ga storil vdovec. Zanje je zadeva kristalno jasna: kdor vara, ne bi smel imeti pravice do premoženja osebe, ki jo je izdal. Vendar pa pravo pogosto ne sledi čustvenim vzgibom, temveč se opira na hladna dejstva in zapisane paragrafe.
O tem nenavadnem primeru in pravnih posledicah zakonske nezvestobe poroča avstrijski časnik Kronen Zeitung, ki je za mnenje povprašal tudi strokovnjake. Odvetnika Gerlinde Murko in Franz-Georg Oberlercher, ki redno svetujeta v rubrikah o pravnih pravicah, pojasnjujeta, da dedno pravo skriva številne pasti in da stvari niso vedno tako preproste, kot bi si želela ena ali druga stran.
Odvetnika poudarjata pomembnost oporoke. Posameznik lahko svojo poslednjo voljo kadarkoli spremeni, s čimer si zagotovi, da njegovo premoženje po smrti romal v roke tistih, ki si to po njegovem mnenju dejansko zaslužijo. Kdor oporoke ne napiše, tvega, da zakonita delitev premoženja ne bo odražala njegovih resničnih želja ali pa bo partnerja, v primeru neurejenih razmerij, pustila brez vsega.
V omenjenem primeru se sedaj postavlja ključno vprašanje: ali lahko dokazano prešuštvo dejansko služi kot pravna podlaga za razdedinjenje oziroma izgubo dedne pravice? Čeprav moralna obsodba družbe v takih primerih pogosto pade na prešuštnika, sodišča odločajo na podlagi tega, ali dejanja ustrezajo zakonskim pogojem za dedno nevrednost ali razdedinjenje, kar pa je v praksi pogosto težje dokazati, kot si sorodniki predstavljajo. Boj za dediščino na Koroškem tako ostaja napet, končni razplet pa bo verjetno odvisen od natančnih pravnih podrobnosti in morebitnega obstoja veljavne oporoke.
