V Trstu se stori skoraj več za našo slovensko idejo kot v Ljubljani, četudi z manj pompa, je zapisala prva slovenska profesionalna pisateljica Zofka Kveder, ki je bila prav od začetka pomembna soustvarjalka prvega ženskega slovenskega časopisa. Slovenka je nastala kot idejni otrok Marije Manfrede Skrinjar. Kot orožarjeva žena se je ukvarjala s socialnimi in narodnimi vprašanji - zagovarjala je pravico žensk do izobraževanja in potrebo po njihovem organiziranju. Pisala je in urednikovala ter prepričala Frana Podgornika, urednika Slovanskega sveta, najprej o oblikovanju časopisne rubrike in nato ob njegovi podpori o izdaji samostojnega ženskega časopisa. Tega so začeli ustvarjati v pisarnah tržaško-slovenskega odvetnika Gustava Gregorina in ob podpori Tržaške posojilnice in hranilnice. Slovenka je prvič izšla 2. januarja 1897 kot priloga tržaškega časopisa Edinost, od januarja 1900 pa je izhajala samostojno kot mesečnik.
Tudi Slovenka je bila zadržana do feminizma, a v primerjavi s poznejšimi ženskimi časopisi bistveno bolj emancipirana
Za narodov blagor
Ideje narodne osvoboditve so v avstro-ogrskem okolju sovpadle z vse močnejšim ženskim gibanjem za enakopravnost in politično vključenost. "Izid časopisa na narodnem obrobju, v gospodarsko razvijajočem se in večinsko italijanskem Trstu, je bil prelomne narave," opisuje urednica zbornika "težnjo po preseganju skromnosti in provincialnosti slovenskega okolja", ki so jo s Slovenko pokazali njeni podporniki, predvsem pa njene urednice in sodelavke. Naslovni zapis prvega ženskega časopisa v slovenščini je oblikovala Ivana Kobilca, njegova prva urednica pa je bila srednješolska učiteljica in književnica Marica Nadlišek Bartol. Ta je prva leta poslanstvo pionirskega časopisa navezala predvsem na krepitev položaja žensk kot konstitutivnega dela slovenske družbe. Napredne, marsikdaj družbeno provokativne teme je poskušala ublažiti s tem, da je med avtorji objavljala tudi dela duhovnikov, denimo Ivana Trinka, piše raziskovalka dr. Petra Testen. Prva urednica ženskega časopisa se je namreč morala ukvarjati tako z bolj ali manj dobronamernimi kritiki in skeptiki kot tudi z napadi tedaj najvidnejšega konzervativnega teologa Antona Mahniča. Zgodovinarka dr. Urška Strle v svojem prispevku v zborniku pojasnjuje, da je neposredna imperialna izkušnja avstro-ogrske vladavine ustvarjalke časopisa usmerila v iskanje zgledov predvsem na vzhodu: na Češkem, v Rusiji pa tudi na območju bodoče Jugoslavije. Vendar pa je Slovenka kot prvi slovenski ženski časopis prejela pozitiven sprejem celo v nemškem in avstrijskem tisku - tudi po zaslugi kozmopolitskosti njenih soustvarjalk, predvsem Zofke Kveder. Slovenko so podpirali in v njej objavljali med drugimi tudi Anton Aškerc, Simon Gregorčič ter kasneje Ivan Cankar in Oton Župančič. Pesnica dr. Vita Žerjal Pavlin opisuje Slovenko tako kot prostor, ki se je odprl za pesnice in literatinje, kot spodbudo ter predvsem generacijsko, intelektualno in prijateljsko vez med ustvarjalkami od Vide Jeraj in Ljudmile Prunk do Kristine Šuler ob prelomu 19. v 20. stoletje.
Za emancipacijo
Po treh letih uredniškega dela je Marica Nadlišek Bartol urednikovanje Slovenke prepustila tedaj štiriindvajsetletni Ivanki Anžič Klemenčič. Prvi ženski časopis je postal samostojni mesečnik ter zavzel bolj socialno jasna in odločno feministična stališča. Irena Selišnik v zborniku opiše, kako se je v Slovenki pod novo urednico - prvo slovensko profesionalno novinarko - pisalo "o spolni vzgoji, dvojni morali in detomorih, nezakonskih materah, odpravi celibata za učiteljice, o pravicah zaposlenih uradnic, odpravi legalizacije prostitucije in o nasilju nad služkinjami".
