»Sladkorna bolezen ni ovira, le prilagoditi se moraš«

Karmen Maričič se je s sladkorno boleznijo srečala že v otroštvu, ko je za njo zbolela njena mama. Tudi njej so ob rednem pregledu v prvi nosečnosti leta 1994 potrdili gestacijski diabetes, ki je po porodu izzvenel. Znova so ji ga potrdili pri drugi nosečnosti, takrat pa je sladkorna bolezen ostala in postala del njenega vsakdana. Čeprav je bilo pred več kot dvema desetletjema veliko manj informacij o bolezni kot danes, prav tako tudi možnosti zdravljenja in spremljanja sladkorja v krvi, je diagnoza ni prestrašila in bolezen je hitro sprejela. Danes je s svojim optimizmom, močno voljo in notranjim mirom številnim v navdih. Kot predsednica Društva diabetikov Ljubljana svojim članom že pet let omogoča številne aktivnosti, druženja in podporo, kadar jo potrebujejo.

Po drugi nosečnosti je sladkorna bolezen ostala

Čeprav je imela že pri dveh letih operacijo kolkov, je bila aktiven otrok in več let trenirala gimnastiko. Žal pa je pri dvajsetih letih zaradi poškodbe v službenem času skoraj prišlo do izpada kolka. Prestala je zahtevno operacijo kolka, zaradi katere šest mesecev ni smela stopiti na nogo in je morala sprva uporabljati invalidski voziček, nato bergle, da se je počasi znova naučila hoditi. »To je bilo tik pred poroko. Še danes se spomnim, da sem z eno berglo prvič poskusila obleči svojo poročno obleko.« Okrevanje je trajalo dobro leto in pol, več mesecev je morala spati na leseni podlagi brez vzmetnice, da bi se kolčne kosti pravilno zarasle. V tem času se je zelo malo gibala in se včasih razvajala s hrano. Rada je imela majhne pregrehe, kot sta čips in čokolada, pila je sladke pijače, pridobivala težo in mama jo je že začela opozarjati, naj preveri, ali ima morda sladkorno bolezen. To je ob prvi nosečnosti preverila in rezultati so potrdili mamino domnevo. Po prvem porodu je nosečniški diabetes sicer izzvenel, po drugem pa je bolezen ostala. »Dobila sem dolgotrajni inzulin in še tablete, počutila sem se kar dobro in se nisem preveč obremenjevala. Takrat še ni bilo toliko društev niti informacij na spletu. Diabetolog je bil edini vir in moja diabetologinja je bila dr. Marjeta Tomažič.« V obeh nosečnostih se je poskušala čim bolj zdravo prehranjevati, v prvi je sicer zaradi slabosti izgubila precej kilogramov in rodila krepkega fanta, v drugi pa zaradi rizične nosečnosti nekaj gramov pridobila.

Sto kilogramov pa ne bom imela!

Kot mlada mamica z dvema otroka ni imela veliko časa zase, manj je pazila na zdravo prehrano in kilogrami so se nabirali. »Na enem od pregledov mi je dr. Tomažičeva rekla, še kilogram, pa boste na stotki. Takrat sem si rekla, o ne, sto kilogramov pa ne bom nikoli imela,« se spominja odločilnega trenutka, ko je vzela stvari v svoje roke. Najprej je opustila nezdrave prigrizke, začela s sprehodi in tehtnica je pokazala bolj prijaznih 86 kilogramov. Dr. Tomažičeva ji je vseeno predlagala, naj se vključi v celosten program hujšanja dr. Mateje Hafner, ki je poudarjal zdravo prehrano in gibanje. Rezultat je bil osupljiv: izgubila je še 27 kilogramov. »Povsem sem zamenjala življenjski slog,« pravi, »začela sem z uro hoje na dan, hodila na plavanje in dvakrat na teden še telovadila, zato mi ob hujšanju tudi ni ostala odvečna koža.« Prehranjevala se je veliko bolj zdravo, omejila ogljikove hidrate, jedla je več beljakovin in zelenjave. »Vsak teden smo imeli pregled, lahko si bil pohvaljen ali pa grajan. A ko si videl, da si v treh tednih izgubil tudi sedem kilogramov, si bil zelo ponosen nase.« Dr. Hafnerjeva je ves čas budno spremljala njihovo zdravstveno stanje in krvno sliko. Karmen je s svojih jedilnikov tako črtala krompir, riž, testenine in v kuhinji začela ustvarjati nove recepte – sladice iz banane in semen čija, pice iz cvetačnega testa, jedem je dodajala stročnice in semena. Nastajale so nadvse okusne in zdrave jedi. »Z dr. Hafnerjevo sva načrtovali pripravo njene knjige in če bi bila danes še živa, bi tudi jaz imela licenco za pripravo jedilnikov,« pripoveduje o tesnih vezeh, ki sta jih stkali z dr. Hafnerjevo.

Vsi na plakatu Sladkorna bolezen in naša družina

Pozitivnih sprememb, ki so prinesle številne dobre rezultate, je bila vesela tudi njena družina. Mož in sinova so spontano sprejeli nov življenjski slog. »Sladke pijače je nadomestila voda, zdrava prehrana in gibanje sta postala del našega vsakdana.« Hodili so na sprehode ob jezerih in morju, veliko kolesarili, ker je to za kolke najmanj obremenjujoč šport, skupaj raziskovali naravo. Danes sta oba sinova športnika, starejši je trener karateja, najmlajši je odličen rokometaš. Karmen pove, da so sodelovali tudi v kampanji Sladkorna bolezen in naša družina, kjer so bili kot družina predstavljeni na plakatu. »Plakat je bil v vseh zdravstvenih domovih po Sloveniji in sinova sta bila zelo ponosna,« navdušeno dodaja. Prepričana je, da ji je bolezen prinesla tudi marsikaj dobrega.

Stres in bolezen, krivca za visok sladkor

Z leti se je naučila, da ni smiselno razmišljati samo o prepovedih. »Pri sladkorni bolezni lahko praviloma jemo vse, pomembna pa je količina. Včeraj smo bili na rojstnodnevni zabavi in sem si privoščila kos torte, a potem sem šla na daljši sprehod in tako sladkor spravila na pravo številko,« podeli svoje dobre rešitve predsednica Društva diabetikov Ljubljana, ki se v slabem vremenu rada usede na sobno kolo.

Pri dr. Hafnerjevi se je naučila tudi različnih tehnik sproščanja – sprehod v naravi, dihalne vaje, pozornost na trenutek. »Rada grem na Golovec, ki ga imam zelo blizu doma. Ampak če se želiš sprostiti, se moraš osredotočiti na naravo, čutiti listje pod nogami, objeti drevo, narediti kakšno dihalno vajo, ne pa razmišljati o težavah ali kaj vse moraš še postoriti.« Vsem, ki so pod stresom, svetuje, naj se večkrat odpravijo v naravo, saj jih bosta sveži zrak in gibanje umirila, hkrati pa napolnila z energijo in vlila optimizma.

Društvo diabetikov Ljubljana

Pomemben del njenega življenja je tudi Društvo diabetikov Ljubljana, v katerem je leta 2020 postala predsednica. V društvu, ki bo prihodnje leto praznovalo častitljivih 70 let, so članom vedno na voljo za vprašanja ali samo pogovor, organizirajo vadbe, sprehode, predavanja in sodelujejo z zdravstvenimi ustanovami. Tudi med epidemijo so ohranili stik s člani prek telefonov in spletnih srečanj. »V društvu najdeš sogovornike s podobnimi težavami in hitro se stkejo številna prijateljstva,« pripoveduje predsednica. Organizirajo plavanje na URI Soča, sodelujejo s Fakulteto za šport, kjer imajo vsak teden vadbo s študenti kineziologije, enkrat na teden je telovadba tudi v Športnem društvu Tabor. »Vsak teden gremo tudi na organiziran sprehod na Ljubljanski grad, na kavico, klepet in občudovat razgled na prestolnico.« Prav tako je poskrbljeno za izobraževanje ‒ vsako četrto sredo v mesecu imajo predavanja v Zdravstvenem domu Metelkova. Sodelujejo na raznih dogodkih in sejmih, najbolj priljubljena pa so njihova preventivna edukativna okrevanja, na enega odhajajo prav konec septembra. V Izoli se bodo teden dni družili, si skupaj devetkrat na dan merili sladkor, imeli bodo predavanja, veliko različnih športnih dejavnosti, obiskala jih bo diabetologinja, izmenjali si bodo izkušnje iz vsakdanjega življenja z boleznijo, predvsem pa se imeli lepo.

Danes je Karmen Maričič ena tistih, ki svojo zgodbo deli zato, da bi opogumila druge. Sama sladkorno bolezen razume kot izziv, ki te spodbudi, da bolj skrbiš zase in živiš bolj zdravo. »Sladkorna bolezen ni ovira, zahteva le nekatere prilagoditve,« poudarja. Ključ vidi v kombinaciji zdrave prehrane, zavestnega prehranjevanja, vsakodnevne telesne dejavnosti, dovolj spanja in manj stresa. »Prej ko bolezen sprejmeš, lažje živiš,« je njen nasvet vsem, ki so se znašli pred isto diagnozo. »Vsem toplo priporočam, naj se včlanijo v lokalno društvo, kjer bodo našli sogovornike s podobnimi težavami, si izmenjavali mnenja ali izkušnje, predvsem pa spoznali, da niso sami. Z roko v roki smo močnejši.«