Prof. dr. Marko Hawlina, dr. med.: Poslabšanje vida je pri LHON lahko hitro in izrazito

To pomeni, da bolniki ne oslepijo popolnoma, temveč izgubijo vid v središču vidnega polja. Periferni vid navadno ostane vsaj delno ohranjen, zato je orientacija v prostoru lahko še vedno mogoča. Kljub temu je prav centralni vid najpomembnejši za prepoznavanje obrazov, branje in večino vsakodnevnih opravil, zato njegova izguba bolnike pomembno funkcionalno omeji.

Kaj se pri LHON pravzaprav dogaja v očesu in zakaj se vid tako hitro poslabša?

Pri LHON pride do okvare vidnega živca, čeprav je večina mrežnice sicer dobro ohranjena. Prizadete so predvsem ganglijske celice, ki pomenijo povezavo med mrežnico in možgani ter omogočajo prenos vidnih informacij. Te celice so zelo presnovno aktivne in zato tudi posebej občutljive. Zaradi mutacije v mitohondrijskem genomu začnejo postopoma odmirati. Poslabšanje vida je zato pri LHON pogosto hitro in izrazito, najizraziteje se lahko razvije že v nekaj tednih oziroma približno v mesecu dni, nato se vid lahko slabša še več mesecev, ponavadi do približno pol leta, ko se stanje navadno ustali.

Koga LHON najpogosteje prizadene in kako se bolezen deduje?

LHON se najpogosteje pojavi pri mlajših moških, navadno med 12. in 25. letom starosti, lahko se razvije tudi pozneje v odrasli dobi, vendar verjetnost s starostjo upada.

Bolezen se deduje po materini liniji, saj je povezana z mutacijami v mitohondrijskem DNK. Mitohondriji se prenašajo izključno prek jajčeca, zato so matere nosilke mutacije in jo lahko prenesejo na vse svoje otroke.

Verjetno je psihološko breme za matere veliko. Ali lahko kakorkoli vplivajo na to, da se bolezen ne prenese ali izrazi pri njihovih otrocih?

Matere, ki so prenašalke LHON, žal nimajo veliko možnosti, da bi preprečile prenos mutacije na svoje otroke. Odločanje o načrtovanju družine je zato pogosto zelo osebno in zahtevno, saj vključuje tudi razmišljanje o verjetnosti, da bi otrok lahko zbolel.

Pomembno je poudariti, da prenos mutacije še ne pomeni, da se bo bolezen tudi dejansko razvila. Danes vemo, da je tveganje za pojav bolezni manjše, kot so domnevali v preteklosti – pri moških približno 20 odstotkov, pri ženskah manj kot 10 odstotkov. To pomeni, da veliko nosilcev mutacije nikoli ne razvije simptomov.

Kljub temu ta vidik dedovanja pogosto prinaša veliko psihološko breme, zlasti za matere, ki vedo za prisotnost bolezni v družini. Pri tistih, pri katerih se bolezen pojavi nepričakovano, brez znane družinske anamneze, pa je trenutni šok pogosto še večji.

Obstajajo kakšni dejavniki tveganja, ki lahko povzročijo zagon bolezni?

Konkretni sprožilni dejavniki, ki bi zanesljivo povzročili izbruh LHON, v literaturi niso jasno opredeljeni. Kot možni dejavniki se sicer omenjajo pretirano kajenje, intenzivno uživanje alkohola, hud stres ali ekstremni fizični napori, vendar to niso nujni ali univerzalni sprožilci. Nosilce mutacije je mogoče spremljati z osnovnimi očesnimi preiskavami, vendar za zdaj ne obstajajo zanesljivi klinični kazalniki, s katerimi bi lahko napovedali, pri kom se bo bolezen razvila in pri kom ne.

Kaj pa diagnosticiranje bolezni? Je zaradi redkosti bolezni oteženo?

Pot do diagnoze je včasih dolga in zahtevna, sploh v primerih, ko nimamo podatka o družinskih anamnezah. Podobni simptomi oziroma izguba vida se recimo pojavi tudi pri pretiranem uživanju alkohola, zlasti če je povezano tudi s slabim prehranskim stanjem – na primer pomanjkanjem beljakovin in drugih hranil. Takrat lahko prav tako pride do obremenitve ganglijskih celic, vendar se v nasprotju z LHON, ko ukinemo škodljive dejavnike in izboljšamo prehrano, vid lahko povsem povrne.

LHON lahko zamenjamo tudi z optičnim nevritisom, ki je včasih povezan z multiplo sklerozo. V tem primeru se uporablja zdravljenje s kortikosteroidi, kar tudi lahko vodi do izboljšanja vida. Bolniki se pogosto obravnavajo v tej smeri in se šele pozneje, ko ni izboljšanja, napotijo na dodatne preiskave.

Zato je zelo pomembno, da bolniki, ki se soočajo s takšno izgubo vida, svojemu oftalmologu povedo, ali so v družini prisotne kakšne očesne bolezni, saj lahko to občutno pospeši proces. Za potrditev diagnoze je glavna genetska analiza, ki jo opravljajo na Kliničnem inštitutu za genomsko medicino. Najpogostejše mutacije lahko potrdijo razmeroma hitro, navadno približno v mesecu dni.

Je mogoče napredovanje LHON ustaviti ali vsaj upočasniti?

Napredovanja bolezni danes žal še ne znamo ustaviti, zato bolnike predvsem spremljamo in upamo, da se proces čim prej stabilizira. Obstaja sicer zdravilo, ki je trenutno edino registrirano za zdravljenje LHON. Deluje tako, da v mitohondrije dovaja snov, ki pomaga pri delovanju dihalne verige, kjer nastaja energija za celice. S tem poskuša premostiti motnjo, ki nastane zaradi okvare mitohondrijev, in nekoliko podpre delovanje celic.

Posebnost bolezni je, da lahko pri nekaterih bolnikih, zlasti pri določenih mutacijah, po letu ali dveh pride do delne spontane obnove vidnega živca in s tem do nekoliko boljšega vida. Ni pa mogoče napovedati, pri kom se bo to zgodilo. Tega procesa za zdaj tudi ne znamo zanesljivo spodbuditi. Možno je, da zdravilo nekoliko pripomore k izboljšanju, vendar dokazov za to še ni dovolj.

Kakšne so možnosti zdravljenja LHON z gensko terapijo, je v Sloveniji že na voljo?

Genska terapija za LHON je še v razvoju, njen največji izziv pa je še vedno dostava zdravega gena v mitohondrije. Ti imajo dvojno membrano, ki pomeni pomembno oviro, saj tudi gen, vnesen v celico z virusnim vektorjem, ne more učinkovito preiti v mitohondrij. Zato neposredna genska terapija, usmerjena v mitohondrije, za zdaj še ni izvedljiva.

Raziskave se zato usmerjajo v posredni pristop, torej na jedrne gene, ki nato vplivajo na delovanje mitohondrijev in tvorbo ključnih komponent. Tukaj so podatki spodbudnejši, kažejo, da se vid nekoliko izboljša pri približno 30 odstotkih bolnikov, ki prejmejo takšno terapijo. Težko je natančno povedati, kolikšno je to izboljšanje, vendar je pomembno poudariti, da lahko že 10- ali 15-odstotno izboljšanje vida pri teh bolnikih pomembno pripomore k boljši kakovosti življenja.

V Sloveniji genska terapija za LHON še ni registrirana, smo pa vključeni v klinične raziskave. Ena od njih trenutno poteka v Parizu, v kratkem pa bo vanjo vključen tudi prvi slovenski bolnik. To je pomemben korak tako za bolnika kot tudi za nas, ki se s tem področjem ukvarjamo.