Jana Juvan
Pogovarjala sva se preko skypa. Čas za nas si je namreč vzel med dopustom na Hrvaškem, kjer je z ženo in s svojimi petimi vnuki. "Šele ko prideš v ta leta, vidiš, da je to tista glavna zgodba v življenju. In da vse ostalo, kar si naredil, ne šteje toliko."
Najbrž se zdaj toliko bolj zavedate, koliko družinam ste s svojim delom omogočili to zgodbo.
"Tega se zavedaš ves čas. Deliš veselje. Vedno rečem, da sem imel srečo z izbiro poklicnega delovanja v tem delu ginekologije, iz katerega so se tedaj mnogi norčevali. Tudi na mojem oddelku je malokdo verjel v to. Potem pa ugotoviš, da vse življenje delaš v poklicu, kjer so večinoma prisotna pozitivna čustva.
Kot mlad zdravnik se še ne zavedaš, kako te poklic lahko polni z energijo. Kamorkoli se premakneš, te nekdanji pacienti prepoznajo in pričakujejo, da tudi ti njih po 20 letih še poznaš. 'Se spomnite? Zdaj je že na fakulteti!', mi govorijo. Vedno rečem, da ja. (smeh)"
Primarij dr. Veljko Vlaisavljević velja za pionirja umetne oploditve v Sloveniji in tudi v širšem prostoru. Rodil se je v Ljubljani, odraščal pa v hrvaškem Karlovcu, a se med študijem vrnil v Ljubljano. Potem ga je pot zanesla v Maribor, kjer se je kot ginekolog sprva posvečal pregledovanju dojk z ultrazvokom. Kmalu se je strokovno usmeril na področje umetne oploditve. Leta 1983 je kot prvi v Sloveniji v Mariboru ustanovil IVF-laboratorij. Bil je dolgoletni predstojnik Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo na UKC v Mariboru. Po njegovi zaslugi se je rodilo že več kot 9000 otrok, spočetih s postopki zunajtelesne oploditve. Objavil je več kot 500 del v domači in tuji strokovni literaturi. In še objavlja. Trenutno oddaja poglavje za učbenik, ki bo izšel v Angliji. Še vedno je redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, aktivno je vpet v pedagoško delo na podiplomskem študiju Sveučitišta v Zagrebu, prihodnje štiri mesece pa bo predaval še v Beogradu, Heraklionu in Sarajevu. Sodeluje v strokovnih skupinah ESHRE v Bruslju, eno od njih tudi vodi. Ob tem, ko ima ambulanto za drugo mnenje v Mariboru, postopke OBMP izmenjaje opravlja na klinikah v Zagrebu in Beogradu, v naslednjih mesecih bo vključil še Mostar.
Nastanek programa zunajtelesne oploditve so omogočili pacienti, ki so na začetku v Avstriji kupovali plastične medije in jih tihotapili čez mejo
Če nas Bog ne bi maral ...
"Zavedam se, da je postopek OBMP za nekatere verske skupnosti nesprejemljiv. Veselim pa se dejstva, da kljub temu in brez razlike, na neki način tudi molče, podprejo starše pri takšnem izboru. Končno, v šali pravim, da če nas Bog ne bi maral, nam ne bi omogočil takšne uspešnosti postopka. Spomnim se dvojčkov, ki so lahko prišli na svet le z najbolj zapletenim postopkom OBMP. Pa vseeno ni bilo prepreke, da jih krsti pomembna osebnost. Pri evangeličanih in pravoslavnih je to, kot kaže, nekoliko lažje sprejemljivo. Za svoje delovanje sem dobil priznanje uradnih oseb z ene in druge verske skupnosti. Menim, da lahko na prste ene roke preštejem pare, ki se niso odločili za umetno oploditev iz verskih razlogov."
Mora biti strog nadzor
"Etični vidik tega postopka mora biti vedno jasen. Zunajtelesna oploditev je le pomoč naravi. Mi premestimo samo pet dni življenja zarodka, ki se dogaja v jajcevodih, in to prenesemo v inkubator in od tam v maternico. Otrok pa ne rojevamo zase. Vsak otrok ima pravico do staršev, ki mu lahko omogočijo srečno in varno otroštvo ter ga spremljajo do konca adolescence. To ni igrača za dušo, ker se hočeš uveljaviti kot mati. Tukaj dajem prav vsem restriktivnim zgodbam o omejitvah zanositve po 50. letu starosti ali rojevanju 'dizajniranih' otrok, ki so spočeti zato, da bi morda bili tkivna banka svojim bratom ali sestram. Medicina je sicer tukaj jasna. Ampak vedno se bo to dogajalo v okoljih, kjer ni nadzora. Zato je pri reproduktivni medicini pomemben strog nadzor. Nad vsakim postopkom."
