Barbara Bradač
Blaž je oglase pregledoval skoraj vsak dan. Preden je začel delati, je odprl nepremičninski portal, preveril novosti in partnerki poslal, kar se mu je zdelo zanimivo. Tako je bilo več kot leto dni. Mlada, univerzitetno izobražena partnerja, oba mlajša od 30 let, sta vedela, da si hiše v Mariboru in njegovi neposredni okolici ne moreta privoščiti, zato sta iskanje razširila proti Slovenskim goricam in Prlekiji.
Želela sta živeti zunaj mesta, vendar v bližini avtoceste, da bi bile dostopne njune službe in obe družini. Hiša naj ne bi bila stisnjena med sosednje stavbe, pripadalo naj bi ji nekaj zemljišča, vendar ne toliko, da bi ves prosti čas porabila za košnjo. Zgornjo mejo sta postavila pri približno 180 kvadratnih metrih, potrebovala pa sta tudi prostor za delo od doma. "Meni je zelo pomembna svetloba. Želela sem, da je večina prostorov dobro osvetljena, zato sva pri oglasih gledala celo, kdaj in kako so bile posnete fotografije," pripoveduje mlada učiteljica. Z Blažem sta bila pozorna tudi na razporeditev prostorov in na to, ali je mogoče hišo z manjšimi posegi prilagoditi njunim potrebam.
Oglas je eno, ogled drugo
Prva hiša, ki sta si jo ogledala, ju je hitro naučila, da privlačne fotografije ne povedo vsega. Cena je bila visoka, dejansko stanje pa precej slabše, kot sta pričakovala. Čeprav je bilo podstrešje predstavljeno kot možnost za povečanje bivalne površine, si ga nista mogla ogledati, ker na ogledu ni bilo lestve. Hiša je bila oglaševana z bistveno večjo površino, kot je bilo dejansko urejenih in dostopnih prostorov. Na notranjih stenah sta opazila tudi sledove vlage. "Prva hiša naju je precej izučila. Ugotovila sva, katerim stvarem morava nameniti več pozornosti, kot sva sprva mislila," pravi sogovornica.
Pri drugi hiši je bila težava dovozna pot, ki je vodila čez zemljišče druge hiše. Parcelo bi težko v celoti ogradila, sosednja stavba je bila zelo blizu, razporeditev prostorov pa zanju ni bila uporabna. Čeprav je bila hiša načeloma vseljiva in so bili posredniki pripravljeni na pogajanja o ceni, je nista želela kupiti samo zato, da bi nekaj vendarle kupila.
Nato sta našla hišo na območju Cerkvenjaka, ki jima je ustrezala po lokaciji in videzu. Toda izkazalo se je, da dejanska stavba ni bila skladna z dokumentacijo. Ker je bila zgrajena večja od dovoljene, bi bila ureditev pravnega stanja negotova, brez urejenih listin pa zanjo ne bi mogla dobiti stanovanjskega posojila.
Blaž je v hiši že prestavljal pohištvo
Hišo, za katero zdaj kupujeta ključe, je Blaž opazil pred dopustom. Sprva je bila naprodaj za 160.000 evrov, zato je partnerki niti ni pokazal. Ko je cena padla na 141.000 evrov, sta se odločila za ogled. Tokrat sta s seboj vzela starše, "bolj izkušene pare oči", ki naj bi opazili tudi tisto, kar bi sama zaradi navdušenja lahko spregledala.
Po ogledu so skupaj odšli na kosilo in pretehtali prednosti ter slabosti. "Blaž je bil takoj navdušen. Že med ogledom je v mislih postavljal pohištvo. Sama sem potrebovala nekoliko več časa," se spominja sogovornica.
Hiša ni popolna in sčasoma bo potrebovala obnovo, vendar je dobro ohranjena, na ustrezni lokaciji in dovolj prostorna. V njej bo ostal tudi velik del opreme, zato se bosta lahko vselila brez takojšnjega visokega dodatnega vložka.
Za hišo je bilo veliko zanimanja. Eden od interesentov je prodajalkama ponudil vseh 141.000 evrov v gotovini, vendar jo je nameraval oddajati delavcem. Ponudbo sta zavrnili. Ker sta prodajali hišo svojih staršev, jima ni bilo pomembno samo, koliko bosta zanjo iztržili, temveč tudi, kdo bo v njej živel.
Želeli sta si, da bi dom dobila mlada družina in da bi hiša znova zaživela, kot je v njunem otroštvu. Tudi sosedje so ju prosili, naj pri izbiri kupca upoštevata življenje v ulici, v kateri je veliko mladih družin in otrok.
"Prve tri hiše so se prodajale preko nepremičninskih agencij. Pri zasebni prodaji je bila osebna plat veliko pomembnejša. Denar ni bil edini kriterij prodajalk," ugotavlja mlada kupka. S partnerjem sta imela nekaj prednosti: sama je tako kot prodajalki učiteljica, oba pa imata družinske vezi s Prlekijo. Prodajalki sta ju izbrali kljub višji gotovinski ponudbi drugega kupca. Dogovorili so se za končno ceno 138.000 evrov.
Brez pomoči staršev bi šlo zelo težko
Toda izbira kupca je bila šele začetek. Mlada partnerja bosta za nakup najela 97.000 evrov posojila z nespremenljivo obrestno mero in odplačilno dobo 16 let. Z vsemi povezanimi stroški pričakujeta približno 700 evrov mesečne obremenitve. Preostanek kupnine lahko zagotovita tudi zaradi pomoči staršev. "Brez njih bi si hišo zelo težko kupila," priznava sogovornica. Pri višini obroka sta pazila, da jima po plačilu kredita ostane dovolj za običajno življenje in postopno obnovo. "Nima smisla kupiti hiše, nato pa zaradi previsokega obroka ne moreš početi ničesar drugega."
Za primerjavo ponudb bank sta potrebovala čas. Pri nekaterih sta na prvi sestanek čakala skoraj teden dni, termine pa je bilo treba usklajevati s službo. Negotovost so povečevale informacije o morebitnih spremembah obrestnih mer. Hkrati sta prodajalki želeli čimprejšnji podpis pogodbe, da bi vedeli, da imata resna kupca.
Pogodbo sta podpisala in v 24 urah nakazala desetodstotno aro. Šele nato sta v banki izvedela, da bi bilo bolje, če bi banka osnutek pogodbe pregledala pred podpisom.
Pogodbo naj pregleda nekdo, ki ni zaljubljen v hišo
Za pregled pogodbe sta najela odvetnico. Storitev ju je stala manj, kot sta predvidevala, 150 evrov, in odločitev se je izkazala za koristno. Odvetnica je preverila, ali je nepremičnina brez bremen, ter predlagala spremembo določila, po katerem bi se pogodba samodejno razveljavila, če kupnina ne bi bila poravnana v 90 dneh.
Po spremenjeni določbi je mogoče rok ob objektivnih zapletih podaljšati. Prav to utegne biti pomembno, saj se je med postopkom pokazalo, da dokumentacija za dodatno gospodarsko poslopje še ni urejena. Potrebno listino naj bi zagotovil geodet, vendar je napovedani rok že dvakrat prestavil.
Dokler dokumentacije ni, cenilec ne more opraviti cenitve, brez nje pa banka ne more izpeljati financiranja. Če se bo postopek zavlekel, se lahko spremenijo tudi pogoji posojila, vselitev pa bi se s krompirjevih počitnic premaknila v prihodnje leto. "Najhuje je, da ni vse odvisno od tebe. Čakaš na banko, prodajalca, geodeta in cenilca, sam pa ne moreš postopka prav nič pospešiti," opisuje. Če bi morala stresnost nakupa oceniti od ena do pet, je njen odgovor kratek: "Petnajst."
V hiši bodo ostali tudi spomini
Kljub negotovosti nakup zanju ni le finančni in administrativni posel. Starša prodajalk sta se iz hiše preselila v oskrbovano stanovanje, ker sama zanjo nista več zmogla skrbeti. Nekaj stvari, ki sta jih sprva odnesla, sta pozneje vrnila, da bi mladima olajšala začetek. V hiši bodo ostali pohištvo, posoda, ročno izdelani prti ...
Mati prodajalk je imela za nova lastnika le eno prošnjo: naj uporabnih predmetov, ki jih ne bosta potrebovala, ne zavržeta. Predata naj jih organizaciji, ki jih bo obnovila in namenila drugim. Del posode in pribora bo mlada učiteljica odnesla tudi v novo gospodinjsko učilnico svoje šole.
Če bo geodet pravočasno uredil manjkajočo dokumentacijo, bosta Blaž in njegova partnerka ključe dobila že jeseni. Do takrat ostajata nekje med veseljem in negotovostjo, s podpisano pogodbo, plačano aro in hišo, v kateri je Blaž že ob prvem ogledu v mislih razporedil pohištvo, vendar še vedno ni povsem njuna.
