Kljub temu da psi in ljudje sobivajo že vsaj 10.000 let, lastniki še vedno pogosto napačno interpretirajo, kaj je njihovim štirinožnim prijateljem prijetno in kaj ne. Številna vedenja, ki jih ljudje dojemamo kot izraz naklonjenosti in ljubezni, psi dejansko doživljajo kot vir stresa ali celo grožnjo. Tovrstni nesporazumi so najpogosteje posledica antropomorfizacije – pripisovanja človeških lastnosti živalim – in nerealnih pričakovanj, kar lahko dolgoročno vodi v vedenjske težave, strah in agresijo, poroča hrvaški Večernji list, ki povzema ugotovitve strokovnjakov s portala Pet Health Network.
Ena izmed najpogostejših napak je objemanje. Ljudje objemamo, ker nam je to naraven način izkazovanja bližine, zato samoumevno predvidevamo, da v tem uživajo tudi psi. Vendar pa večina psov objemanje doživlja kot neprijetno omejevanje gibanja, saj jim s tem odvzamemo občutek nadzora in možnost umika. Medtem ko bodo nekateri psi to tiho tolerirali zaradi zvestobe lastniku, bodo drugi postali napeti, prestrašeni ali pa se bodo celo uprli, da bi jasno pokazali svoje nelagodje.
Podobno velja za način dotikanja. Psi pogosto ne marajo nenadnega približevanja rok k njihovemu obrazu ali glavi. Iz njihove perspektive lahko poseganje proti gobcu deluje zastrašujoče in vsiljivo, tudi če so nameni lastnika dobri. Strokovnjaki opozarjajo, da je pse potrebno postopoma navajati na nego, striženje krempljev in veterinarske preglede, saj lahko v nasprotnem primeru te situacije zanje postanejo izjemno stresne.
Zastareli miti o dominanci in napačen trening
Kljub napredku v razumevanju pasje psihologije se del lastnikov še vedno oklepa zastarelih idej o dominanci in tako imenovanem "alfa" pristopu. Takšna prepričanja pogosto vodijo do neprimernih metod vzgoje, zaradi katerih pes postane negotov ali reaktiven. Tipičen primer je namerno strmenje psu v oči z namenom, da bi mu "pokazali, kdo je glavni". V pasjem svetu neposreden in dolgotrajen očesni stik pogosto pomeni grožnjo, zato se živali v takih situacijah počutijo ogrožene.
S tem so tesno povezane tudi neustrezne tehnike treninga. Sodobna kinologija poudarja pozitivno motivacijo, saj se psi najhitreje in najbolj zanesljivo učijo, ko so motivirani in nagrajeni. Nagrada je lahko hrana, igrača, božanje ali zgolj pohvala, odvisno od tega, kaj določenemu psu največ pomeni. Nasprotno pa kaznovanje in zastraševanje vedenje pogosto le poslabšata, saj se pes uči skozi strah, ne pa skozi razumevanje želenega vedenja.
Pomanjkanje aktivnosti in nedoslednost
Velika težava, zlasti pri delovnih in športnih pasmah, je tudi pomanjkanje ustrezne fizične in mentalne stimulacije. Mnogi lastniki zmotno menijo, da je dostop do ograjenega dvorišča ali kratek sprehod okoli bloka dovolj za zadovoljitev pasjih potreb. Ko se energija kopiči, se pogosto prevesi v destruktivno vedenje, lajanje ali uničevanje predmetov iz dolgčasa. Psi nujno potrebujejo aktivne sprehode, igro, trening in miselne zaposlitve, kot so interaktivne igrače ali iskanje hrane, saj želijo biti vključeni v dogajanje.
Zadnja, a nič manj pomembna točka, je nedoslednost. Psi težko razumejo, kaj od njih želimo, če se pravila nenehno spreminjajo. Če v gospodinjstvu ena oseba določeno vedenje (na primer skakanje na kavč) dovoljuje, druga pa isto vedenje kaznuje, pes dobiva nasprotujoče si informacije. To povzroča zmedenost in frustracije. Rešitev je v jasnem dogovoru med vsemi družinskimi člani o pravilih, uporabi enakih povelj in signalov, da bo pes točno vedel, kaj se od njega pričakuje.
