Miha Mazzini
Vsakodnevno slišimo izjave, povsem skregane z našo biologijo. Recimo: "Uspešno delam deset reči hkrati", "Samozadosten sem in ne potrebujem nikogar", "Vse rešim razumsko". Tako (si) obljubljamo nekaj, česar v resnici ne moremo uresničiti, čeprav verjamemo, da se odlično poznamo. Zakaj se motimo in si vedno novih razočaranj niti po najboljši volji ne moremo prihraniti?
Dodaten element slepljenja je najbrž naša nujnost pripadanja skupini?
Ker so možgani v resnici skrpan in ne načrtovan sistem? Sistem sistemov, jim pravite. Iz katerih koščkov so narejeni?
Odločitev o lepoti obraza, ki ga gledamo pred seboj, je torej stvar limbičnega sistema ...
Se tudi učitelji potem slepijo, recimo, ko so prepričani, da ocenjujejo objektivno?
Ker vemo, da narava načeloma pri življenju ne ohranja ničesar zgolj "zaradi lepšega", kakšne načrte ima
potem z nami, ki smo se postavili na vrh njene piramide?
Kaj, če narava potem ne potuje h kompleksnosti, marveč k enostavnosti?
In zakaj se homosapiensi med vsemi deli telesa že vsaj od stare Grčije naprej najbolj istovetimo prav z razumom? Zakaj trdimo, da nas prav ta dela človeške?
A nas v ključnih trenutkih tudi skoraj praviloma pušča na cedilu.
Bi vi prej izbrali kateri drug del za poveljnika svoje biti in bistva?
So računalniki potem "grajeni po naši podobi", kot se hvalimo? In podatke obdelujemo enako kot "pametni prijatelji" vseh vrst?
K
ako potem vzeti "pamet v roke"?
