Avstralska medicinska sestra Bronnie Ware je dolga leta delala v paliativni oskrbi, kjer je skrbela za paciente v njihovih zadnjih tednih življenja. V tem čustveno nabitem obdobju je bila priča neverjetni jasnosti misli, ki jo ljudje pogosto pridobijo šele na samem koncu svoje poti. Svoja opažanja in pogovore s pacienti je strnila v knjigo "Pet najpogostejših obžalovanj umirajočih" (The Top Five Regrets of the Dying), ki je po vsem svetu sprožila val razmisleka o tem, kako živimo svoja življenja.
Bronnie je opazila, da se določene teme in obžalovanja nenehno ponavljajo. Ko je ljudi spraševala, kaj bi naredili drugače, če bi imeli še eno priložnost, so bili odgovori presenetljivo podobni. Zanimivo je, da nihče na smrtni postelji ni omenjal želje po več denarja, boljšem avtomobilu ali ekstremnih avanturah. Namesto tega so prevladovala globoka čustvena obžalovanja in zamujene priložnosti v medosebnih odnosih.
"Želim si, da bi imel pogum živeti življenje zvesto sebi, ne pa tistega, ki so ga od mene pričakovali drugi."
To je bilo po besedah sestre Ware daleč najpogostejše obžalovanje. Ko ljudje spoznajo, da se njihovo življenje izteka, jasno vidijo, koliko sanj so pustili neizpolnjenih. Večina ljudi ni uresničila niti polovice svojih sanj, in umrli so zavedajoč se, da je bilo to posledica njihovih lastnih odločitev. Zdravje prinaša svobodo, ki se je le redki zavedajo, dokler je ne izgubijo.
"Želim si, da ne bi toliko delal."
To obžalovanje je prihajalo skoraj od vsakega moškega pacienta, ki ga je negovala. Obžalovali so, da so zamudili otroštvo svojih otrok in druženje s partnerkami. Čeprav so to obžalovanje izrazile tudi nekatere ženske, je bilo pri moških iz starejših generacij, ki so bili pogosto edini, ki so finančno vzdrževali družino, to še posebej izrazito. Kariera in nenehno pehanje za uspehom sta za seboj pustila praznino v družinskem življenju, poroča hrvaška Slobodna Dalmacija.
"Želim si, da bi imel pogum izraziti svoja čustva."
Mnogi ljudje so skozi življenje tlačili svoja čustva, da bi ohranili mir v odnosih z drugimi. Posledično so se zadovoljili s povprečnim obstojem in nikoli niso postali osebe, kakršne bi lahko bili. Ware opozarja, da so potlačena jeza, zamere in neizrečene besede pri mnogih vodile celo do bolezni, ki so se razvile iz notranje grenkobe.
"Želim si, da bi ohranil stike s prijatelji."
Pravo vrednost starih prijateljstev ljudje pogosto spoznajo šele v zadnjih tednih življenja, ko je za iskanje in obnavljanje stikov pogosto že prepozno. Zaradi hitrega tempa življenja in lastnih obveznosti so dopustili, da so dragocena prijateljstva zbledela. Na smrtni postelji vsakdo pogreša svoje prijatelje, saj takrat materialne dobrine izgubijo ves pomen, ostane le ljubezen in spomini.
"Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši."
To priznanje je bilo za medicinsko sestro eno najbolj presenetljivih. Mnogi se do konca niso zavedali, da je sreča pravzaprav izbira. Ostali so ujetniki starih navad in vzorcev. Strah pred spremembami jih je prisilil, da so se pretvarjali pred drugimi in pred seboj, da so zadovoljni, čeprav so globoko v sebi hrepeneli po pristnem smehu in sproščenosti.
