Pri Mladinski knjigi je pred kratkim izšla nova slikanica Lile Prap Radi štejemo. "Želela sem izdati knjigo, polno ljubezni. Z velikim veseljem sem jo risala in pisala. Po eni strani je namenjena temu, da se otroci z veseljem učijo šteti, po drugi strani pa je knjiga o ljubezni, ki je gonilo življenja na planetu. Ob vsaki živali je tudi razlaga o tem, kako se osvajajo, ko si izbirajo partnerja. To je zanimivo za otroke pa tudi odrasli lahko zvedo kaj novega," pravi avtorica. Zato tudi ta knjiga vabi k skupnemu branju otroka in starše. "Vedno je moj namen, da se starši prek knjige čim več pogovarjajo z otroki."
Ideje za oživitev otroške knjižnice
V njeni glavi pa se že melje nova knjiga. "Držiš idejo v 'paci', dokler ne ugotoviš, da jo lahko izpelješ," pravi in še ne razkrije vsebine. Sedaj se najbolj ukvarja z novimi zamislimi za poživitev otroške knjižnice Miško Knjižko v Celju. Na povabilo vodstva knjižnice je pred leti z novo maskoto knjižnice in svojimi ilustracijami in verzi že oplemenitila ta prostor, ki je "narejen po nekih sodobnih arhitekturnih vzorih, sam beton in kovina. Delam nove like in razmišljam, kako dodatno poživiti ta beton." Lila Prap je s svojim vstopom v prostor otroškega oddelka ustvarila privlačno vzdušje tako za otroke kot starše, mnogi tam preživljajo prosti čas ob listanju in prebiranju knjig ter igranju družabnih in didaktičnih iger, s katerimi knjižnica spodbuja svoj podmladek.
Tudi letos je obiskala največji knjižni sejem. Bologna je bila tudi njej odskočna deska v svet. "V Bologni kar 'špricajo' ideje. Letos je bilo veliko mladih ilustratorjev, ki iščejo kontakte pri založbah. Poudarek je bil predvsem na srečanju mladih ilustratorjev. Sama delam samo za Mladinsko knjigo. Skupaj smo že od začetka in sem zadovoljna z našim sodelovanjem," pravi.
Pod Sagadinovo taktirko
V Lili Prap pa je še vedno prisoten pravi športni duh. Malokdo ve, da je bila članica prvega ženskega košarkarski kluba v Celju, ki so ga ustanovili pred 45 leti. Trener je bil Zmago Sagadin. "Imam fotografijo naše ekipe iz tistega časa. Vse sem povabila k sebi na srečanje, da obeležimo jubilej. Prišle so vse razen Marjete Ačko, po kateri še poizvedujemo, pa tudi nekatere druge so prišle, ki so igrale košarko le kakšno leto ali dve. Med študijem sem še nekaj časa trenirala pri Iliriji v Ljubljani in v Wiesbadnu, kjer sem nekaj časa delala. Ko se sem vrnila v Celje, sem opustila košarko, dve iz ekipe pa še vedno igrata v seniorski ligi: Darja Borovšek in Irena Jančič. Irena me prepričuje, da bi šla z njimi na svetovno prvenstvo veterank, ki bo junija na Elbi. Z njima sem bila na treningu pa sem takoj zadela tri koše in očitno pustila dober vtis."
Vedno se uči kaj novega
A brez športa pri njej ne gre. Tenis je začela trenirati še pred razpadom skupne države. "Nisem si mislila, da bom kdaj obvladala tenis. Sem pa skozi kuhinjsko okno gledala, kaj se dogaja na bližnjem teniškem igrišču. Videla sem, da je trener naučil nekoga, ki ni znal držati niti loparja. Pa sem si rekla: če je njega naučil, bo tudi mene. In me je." pravi Lila Prap, ki vsaj enkrat na teden prime v roke teniški lopar.
Že dva meseca pa se spopada z zapletenimi pravili igranja bridža. "To je igra za penzioniste. Vzame preveč časa, pravila so vse bolj zapletena. Včasih sem kar jezna nase. Ko padeš noter, pet ur mine, kot bi mignil," pravi samokritično. Njen tekmovalni športni duh pa se vendarle pohvali, da sta s partnerico na svojem prvem turnirju zasedli četrto mesto.
Junija bo ponovno obiskala Slovaško na vabilo tamkajšnje slovenske veleposlanice Bernarde Gradišnik. "To bo zanimiva ekipa. Poleg gre tudi duhoviti ženski ansambel Same babe. V dveh, treh dneh obiščemo kakšno šolo, vas, letos bomo obiskali otroško bolnišnico. Povsod nas lepo sprejmejo."
