»Težave, s katerimi se lahko kažejo raki sečil, so pogoste tudi pri drugih boleznih – denimo pri vnetjih sečil ali težavah s prostato. Prav zato je zelo pomembno, da se bolnik s simptomi, kot so kri v urinu ali spremembe pri uriniranju, čim prej odpravi k zdravniku,« poudarja asist. dr. Miha Pukl, specialist urologije z Onkološkega inštituta Ljubljana. Pravi, da je zgodnja prepoznava raka sečil ključna – s hitrim začetkom zdravljenja namreč zmanjšamo tveganje, da bi bolezen napredovala ali zasevala (metastazirala).
Kaj sploh so raki sečil?
Pod pojmom rak sečil združujemo več različnih vrst rakavih bolezni, ki nastanejo v organih, skozi katere se iz telesa izloča seč (urin). Ti organi so ledvice, sečevoda, sečni mehur in sečnica.
Dr. Pukl pojasnjuje, da raki sečil vključujejo:
- raka ledvic (raka ledvičnega parenhima);
- urotelijske rake – to so raki, ki izvirajo iz urotelija, torej iz notranje sluznice sečil. Sem sodijo raki zgornjih sečil (rak ledvičnega meha in sečevoda) ter raki spodnjih sečil, predvsem rak sečnega mehurja;
- raka sečnice, ki pa je zelo redek.
| Med vsemi raki sečil je najpogostejši rak sečnega mehurja, sledijo mu raki ledvic. Moški zbolevajo do štirikrat pogosteje kot ženske, pri ženskah pa bolezen pogosto poteka bolj agresivno. Rak sečnega mehurja je pri moških sedmi najpogostejši rak v Sloveniji. |
Kdo je najbolj ogrožen?
Po besedah dr. Mihe Pukla sta najpomembnejša dejavnika tveganja starost in spol – večina rakov sečil se pojavi po 60. letu starosti, pogosteje pri moških.
Dejavniki tveganja se sicer razlikujejo glede na posamezno vrsto raka:
Pri raku ledvic so najpogostejši vzroki:
- kajenje – glavni dejavnik tveganja;
- debelost in povišan krvni tlak (arterijska hipertenzija);
- kronična ledvična bolezen;
- dedni sindromi, kot je von Hippel-Lindauov sindrom, ki povečajo nagnjenost k razvoju tumorjev.
Pri raku sečnega mehurja pa so najpogostejši vzroki:
- kajenje – glavni dejavnik tveganja;
- poklicna izpostavljenost aromatskim spojinam v gumarski in usnjarski industriji ter izpostavljenost barvam in barvilom – te snovi v telo vstopijo z vdihavanjem, nato pa se izločajo s sečem;
- kronična vnetja sečil ali dolgotrajno draženje sluznice, denimo zaradi stalnega urinskega katetra, kamnov;
- predhodno obsevanje medenice;
- onesnažena voda (arzen, klor);
- dedni dejavniki in sindromi, kot je Lynchev sindrom, ki pa so redkejši.
»Veliko lahko za svoje zdravje naredimo sami – z opustitvijo kajenja, ohranjanjem zdrave telesne teže, uravnoteženo prehrano in redno telesno dejavnostjo. Zdrav življenjski slog dokazano zmanjša tveganje za razvoj številnih vrst raka, tudi rakov sečil.«
Kako prepoznamo raka sečil?
Rak ledvic
»Rak ledvic se pogosto dolgo ne kaže z nobenimi simptomi. Ko se ti pojavijo – na primer kri v urinu, bolečina v ledvenem predelu ali tipna masa –, je bolezen navadno že napredovala,« razlaga dr. Pukl. Zaradi vse boljše dostopnosti slikovnih preiskav, kot so ultrazvok, CT in MRI, danes veliko rakov ledvic odkrijejo po naključju, ko preiskavo opravijo iz drugih razlogov. Pogosto gre za tako imenovane majhne ledvične lezije (angl. small renal masses), ki jih zdravniki sprva lahko samo spremljajo.
Rak sečnega mehurja
Najpogostejši znak je kri v urinu – lahko vidna (makroskopska) ali nevidna (mikroskopska), ki jo odkrije laboratorij. Drugi možni znaki so:
- spremenjen občutek pri uriniranju,
- pogostejše ali nujno uriniranje,
- pekoč občutek pri mokrenju.
»Kri v urinu ni vedno znak raka – pogosteje gre za vnetje ali težave s prostato. Toda vsak pojav krvi v urinu zahteva obisk pri zdravniku, ki ugotovi pravi vzrok, še posebej pri ljudeh z dejavniki tveganja, kot so kadilci ali starejši moški,« opozarja dr. Miha Pukl.
Zdravljenje
Pri raku sečnega mehurja zdravniki najprej določijo, ali gre za mišično invazivnega ali nemišično invazivnega raka.
- Nemišično invazivni raki so pogostejši (75 odstotkov primerov) in omejeni na notranjo plast mehurja. Ti se pogosto zdravijo z resekcijo (kirurško odstranitvijo tumorja) skozi sečnico. A težava je, da se pri več kot polovici bolnikov bolezen ponovi. Zato bolnike razvrstijo v različne rizične skupine, glede na vrsto tumorja in njegove značilnosti. Po operaciji lahko sledijo dodatna (adjuvantna) zdravljenja, kot sta intravezikalna kemoterapija in imunoterapija, ki zmanjšata verjetnost ponovitve ali celo progresa v mišično invazivno obliko.
- Mišično invazivni raki so bolj agresivni – rak prodre tudi v mišično plast mehurja in se hitreje širi. Pri teh bolnikih je navadno potrebna odstranitev celotnega mehurja, po kateri zdravniki ustvarijo Brikerjev mehur s stomo (umetno izvodilo urina) ali celotno rekonstrukcijo mehurja. »Tako stoma, še posebej pa rekonstrukcija mehurja sta povezani s tveganjem za zaplete – vnetja, kamne ali uhajanje urina –, zato imata velik vpliv na kakovost življenja,« razloži dr. Pukl.
Sogovornik še pove, da je zdravljenje rakov sečil med najdražjimi, predvsem zaradi pogostih ponovitev bolezni in potrebe po dolgotrajnem spremljanju bolnikov. Pomembno je, da bolnik razume naravo bolezni ter aktivno sodeluje pri kontrolah in zdravljenju.
Napredek v zdravljenju prinaša novo upanje
V zadnjih letih so nove sistemske terapije – predvsem imunoterapija in tarčna zdravila – pomembno izboljšale izide tudi pri napredovalih oblikah rakov sečil. Bolniki imajo danes več možnosti za dolgoročno preživetje kot kadarkoli.
»Čeprav so raki sečil zahtevne bolezni, zgodnje odkrivanje in sodobno zdravljenje omogočata, da številni bolniki živijo kakovostno in dolgo življenje,« sklene dr. Miha Pukl.
Kaj si zapomniti?
|
