Vsebino omogoča Gospodarska zbornica Slovenije
Odvisna je predvsem od tega, ali jih znamo doma predelati, nadgraditi in iz njih ustvariti večjo vrednost za podjetja, zaposlene in regije.
Slovenija ima industrijsko tradicijo, kmetijstvo, gozdove, znanje in podjetja, ki so zrasla iz lokalnih okolij. Toda razvojna prednost nastane šele takrat, ko podjetja vlagajo v tehnologijo in ljudi, ko se razvojne odločitve usmerjajo v dolgoročno rast, ko zaposleni dobijo priložnosti za razvijanje novih znanj ter ko država zagotovi pogoje, v katerih se investicije lahko zgodijo pravočasno.
Prav zato so industrija materialov, industrija živil in pijač ter lesnopredelovalna panoga pomemben del razprave o prihodnosti Slovenije. Čeprav gre za panoge z zelo različnimi izdelki in trgi, jih povezuje skupno razvojno vprašanje. Materiali so temelj industrije in zelenega prehoda, živilska industrija skrbi za povezavo med kmetom, predelavo in potrošnikom, les pa je domača surovina z velikim, a še premalo izkoriščenim potencialom. Pri vseh treh bo ključno, ali bo Slovenija ostala predvsem pri osnovni proizvodnji in izvozu surovin ali pa bo več znanja, predelave, odločanja in vrednosti zadržala doma. Odgovor ni pomemben le za podjetja. Od njega so odvisna delovna mesta zunaj največjih središč, stabilnejša oskrba s hrano, odpornost dobaviteljskih verig, razvoj podeželja, trajnostna gradnja in prihodnost regij, v katerih takšna podjetja pogosto predstavljajo enega ključnih nosilcev razvoja.
Proizvodnja materialov kot temelj industrije in zelenega prehoda
Industrija materialov je ena od panog, ki jih javnost običajno ne opazi, čeprav brez njih ni sodobne industrije. Aluminij, steklo, kovine, kemične snovi, papir in drugi materiali vstopajo v avtomobilsko industrijo, gradbeništvo, energetiko, embalažo, krožno gospodarstvo in številne dobaviteljske verige. Ko govorimo o zelenem prehodu, zato ne govorimo le o okoljskih ciljih, ampak tudi o tem, kako bo industrija proizvajala, porabljala energijo, reciklirala in ostala konkurenčna.
Marko Drobnič, predsednik uprave Taluma, pomen panoge materialov povezuje predvsem z njeno vlogo v oskrbovalnih verigah, izvozu in industrijski osnovi Slovenije. »Panoga materialov, ki je neločljivo povezana tudi s krožnim gospodarstvom, je zagotovo izjemnega pomena za Slovenijo. Ne samo, da ustvarimo približno osem odstotkov skupnih prihodkov v Sloveniji in skoraj 15 odstotkov izvoza, temveč s približno 11 milijardami evrov prihodkov predstavljamo tudi pomemben temelj gospodarstva, predvsem z vidika oskrbovalnih verig,« poudarja Drobnič.
V industriji materialov, ki je energetsko intenzivna, konkurenčnost ni odvisna samo od odločitev podjetij.
Podjetja lahko načrtujejo nove tehnologije, učinkovitejšo proizvodnjo in krožne modele, vendar takšne odločitve potrebujejo stabilno poslovno okolje. Cena in zanesljivost oskrbe z energijo sta neposredno povezani s tem, ali se bo podjetje odločilo za novo investicijo v Sloveniji ali drugje. Podobno velja za postopke umeščanja v prostor, pridobivanje dovoljenj, stroške dela in razpoložljivost kadrov.
Talum je po Drobničevih besedah ogljični odtis glede na leto 1990 zmanjšal za 65 odstotkov, zato v podjetju poudarjajo, da so pri razogljičenju že presegli enega osrednjih evropskih podnebnih ciljev za leto 2030 (-55 %). To kaže, da industrija lahko spreminja procese, vendar za naslednji korak potrebuje več kot lastno voljo. Država mora zagotoviti primerljive pogoje glede cen in dobave energije ter hitrejše postopke pridobivanja upravnih dovoljenj, podjetja pa morajo vlagati v opremo, razvoj, digitalizacijo in znanja zaposlenih. Samo tako lahko zeleni prehod postane tudi priložnost, ne le dodatno stroškovno breme.
Industrija živil in pijač kot vez med kmetom, proizvodnjo in potrošnikom
Pri hrani je povezava z vsakdanjim življenjem seveda najbolj očitna. Hrana ni le izdelek na polici trgovine. Za njo stojijo kmetje, dobavitelji, proizvodnja, logistika, trgovci, tehnologi, zaposleni v predelavi in podjetja, ki morajo vsak dan zagotavljati, da oskrba deluje.
Janez Rebec, predsednik uprave Pivke Perutninarstva, poudarja, da slovenska živilskopredelovalna industrija ustvari približno 3,5 milijarde evrov prihodkov oziroma realizacije in zaposluje okoli 17.000 ljudi. Panoga je po njegovih besedah pomemben del slovenskega gospodarstva, hkrati pa tudi eden od stebrov prehranske samooskrbe. »Smo del verige, ki povezuje kmeta, proizvodnjo in logistiko, vse do trgovca oziroma končnega potrošnika. Na ta način zagotavljamo, da hrana pride do trgovskih polic, hkrati pa smo ključni del prehranske samooskrbe Slovenije,« pravi Rebec.
V zadnjih letih se je jasno pokazalo, kako pomembne so domače verige preskrbe s hrano. Močna domača proizvodnja ne pomeni zapiranja pred svetom, ampak večjo varnost v času motenj na mednarodnih trgih. Če ima država razvito pridelavo, predelavo in logistiko, potem lažje obvladuje pritiske cen, pomanjkanje surovin in negotovost dobav.
Toda prehranska samooskrba ne nastane sama. Država mora ustvariti stabilnejše pogoje za kmete, kooperante in predelovalce, zlasti pri umeščanju v prostor, dostopu do zemljišč, namakanju, prilagajanju podnebnim spremembam in podpori mladim, ki bi lahko prevzeli kmetije ali delo v živilski verigi. Podjetja morajo vlagati v sodobno proizvodnjo, razvoj blagovnih znamk, kakovost in sledljivost. Pomembno je povezovanje kmeta, predelave, logistike in trgovine v verigo, v kateri imajo kmetje, kooperanti in predelovalci dovolj razlogov za vlaganja in vztrajanje v panogi.
Tudi zaposleni so pri tem izjemnega pomena. Živilska industrija potrebuje tehnologe, veterinarje, mojstre, operaterje, logistične strokovnjake, prodajnike in ljudi, ki razumejo kakovost, varnost hrane in sodobne proizvodne procese. Če panoga ne bo privlačna za mlade, bo prehranska varnost ostala cilj na papirju, ne pa realnost na terenu.
Les kot slovenska »nafta«, ki jo moramo znati oplemenititi
Pri lesu se slovenska razvojna dilema pokaže zelo plastično. Slovenija je gozdnata država, vendar gozd sam po sebi še ni lesnopredelovalna panoga. Razlika nastane v žagah, proizvodnji oken, pohištva, lesenih hiš, konstrukcijskih elementov, oblikovanju, inženiringu, prodaji in izvozu. Tam se odloči, ali bo les ostal predvsem surovina ali pa bo postal izdelek z večjo vrednostjo. Dr. Aleš Ugovšek, direktor podjetja M Sora, opozarja, da lesnopredelovalna panoga zaposluje okoli 10.600 ljudi, ustvari približno 1,6 milijarde evrov prihodkov in z okoli 800 milijoni evrov prispeva k slovenskemu izvozu. Ob tem dodaja, da je dodana vrednost v panogi še vedno razmeroma nizka, kar kaže na velik neizkoriščen potencial. Prav zato je po njegovih besedah pomembno, da les razumemo širše kot le surovino: »Les je ključna domača surovina za trajnostno gradnjo in pohištvo, pomembno prispeva h krožnemu gospodarstvu, hkrati pa gozdovi sooblikujejo slovensko krajino in turizem.«
Lesnopredelovalna panoga je povezana z gozdovi, gradbeništvom, oblikovanjem, trajnostno gradnjo, bivanjem, turizmom in regionalnim razvojem. Če Slovenija les izvozi kot osnovno surovino, izgubi del prihodkov, znanja in delovnih mest, ki bi lahko nastali doma. Če pa ga predela v okna, pohištvo, hiše, konstrukcijske elemente in druge izdelke, lahko več vrednosti ostane v regijah, kjer les nastaja. Ugovšek med izzivi panoge izpostavlja nizko dodano vrednost, razdrobljeno verigo od gozda do izdelka, počasne postopke v gradbeništvu, prepočasen tehnološki razvoj, nedosledno izvajanje zelenih javnih naročil in pomanjkanje jasne razvojne strategije. To niso abstraktne ovire, saj ima skoraj vsaka svojega nosilca odgovornosti.
Država lahko z zelenimi javnimi naročili in jasnejšo strategijo spodbudi uporabo lesa v gradnji.
Podjetja lahko več vlagajo v oblikovanje, digitalizacijo, avtomatizacijo in prodor na tuje trge. Pomemben del razvoja bo tudi premik od osnovne predelave k izdelkom, pri katerih se vrednost ustvarja z znanjem, kakovostjo in blagovno znamko. Zaposleni pa potrebujejo nova, dodatna, znanja, saj bo sodobna lesna industrija vse bolj povezana z digitalno proizvodnjo, trajnostno gradnjo in zahtevnimi kupci.
Les je zato lahko več kot simbol slovenske naravne danosti. Njegov polni potencial pa bo mogoče izkoristiti le, če bo Slovenija z njim ravnala kot z razvojnim materialom, ne le kot s surovino iz gozda.
Od virov do vrednosti: kdo mora narediti naslednji korak?
Materiali, hrana in les imajo skupno lastnost: vsi so močno povezani z domačim okoljem. Toda njihova prihodnja vrednost ne bo nastala sama od sebe. Gozd še ne ustvarja razvojne prednosti, če les ostane nepredelan. Kmetijstvo še ne pomeni prehranske varnosti, če verige od kmeta do potrošnika niso dovolj močne. Industrijska tradicija pa ne zadošča, če podjetja nimajo energije, kadrov, tehnologije in prostora za investicije.
Zato je naslednji korak predvsem vprašanje konkretnih odločitev. Država mora skrajšati administrativne postopke, zagotoviti bolj stabilno in predvidljivo poslovno okolje, bolj premišljeno uporabljati javna naročila, okrepiti podporo raziskavam in razvoju ter ustvariti okolje, v katerem podjetja lažje vlagajo doma. Podjetja imajo pri tem pomembno vlogo z vlaganji v tehnologijo, izdelke, kadre, prodajo in povezovanje z dobavitelji.
Zaposleni potrebujejo možnost, da svoja znanja nadgrajujejo, mladi pa razlog, da prihodnost vidijo tudi v proizvodnji, kmetijstvu, živilski industriji, materialih in lesu.
Gospodarski program Made in Slovenia 2035 ta področja postavlja v širši okvir razvojnih odločitev. Ne odpira le vprašanja, katere vire ima Slovenija, ampak predvsem, kako jih lahko država, podjetja, zaposleni in lokalna okolja pretvorijo v večjo vrednost doma.
Če bo Slovenija znala povezati hitrejše odločitve države, razvojno naravnane odločitve podjetij, znanje zaposlenih in močnejša lokalna okolja, lahko materiali, hrana in les postanejo razvojna osnova, ki se pozna v regijah, delovnih mestih, oskrbi, izvozu in odpornosti slovenskega gospodarstva.
Kako lahko Slovenija svoje razvojne prednosti poveže v večjo korist za ljudi in regije? Več o programu Made in Slovenia 2035 preberite tukaj.
