
Vsako leto na tisoče ljudi po svetu izgine brez sledu, zapustijo svoje domove, službe in družine ter začnejo znova. A na Japonskem je ta pojav dobil posebno ime in globlji družbeni pomen. Imenuje se "jouhatsu", kar pomeni "izpuhteti". Tako Japonci opisujejo ljudi, ki se namerno umaknejo iz svojega življenja in skrijejo identiteto – včasih za leta ali celo desetletja.
Zakaj ljudje izginejo
Razlogi za tak korak so različni – od dolgov in razpadlih zakonov do neuspešne kariere ali želje po pobegu pred družbenim pritiskom. Eden od "izpuhtelih", 42-letni Sugimoto, je za BBC povedal: "Utrujen od odnosov in pričakovanj, da bom prevzel družinsko podjetje, sem preprosto vzel kovček in odšel. Samo izginil sem."
Za mnoge je ta odločitev način, kako se osvoboditi življenja, v katerem se počutijo ujeti. A cena tega dejanja je visoka – skoraj vedno pomeni trajno ločitev od družine in občutek krivde, ki jih spremlja še dolgo zatem.

Industrija nočnih selitev
V želji, da bi ljudem olajšali takšen pobeg, so se na Japonskem razvila podjetja, specializirana za t. i. "nočne selitve". Ta podjetja ljudem diskretno pomagajo izginiti – ponoči jih preselijo, jim poiščejo zatočišče in včasih celo novo delo.
Sho Hatori, ustanovitelj ene takšnih agencij v devetdesetih letih, je za BBC dejal: "Mislil sem, da bodo glavni razlogi finančni. A mnogi izginejo zaradi družbenih pritiskov – propadlega zakona, neuspeha na fakulteti ali zlorab v družini."
Družbeni okvir in pravni vakuum
Fenomen "jouhatsu" so na Japonskem prvič opazili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ker ima država izjemno nizko stopnjo razvez, se je marsikomu zdelo, da je izginotje lažja pot kot uradni razhod.
Sociolog Hiroki Nakamori za BBC pojasnjuje, da japonski pravni sistem takšno prakso pravzaprav omogoča. Banke dovoljujejo dvige brez dodatnih preverjanj, policija se ne vključi, razen če gre za kaznivo dejanje, družinski člani pa nimajo dostopa do posnetkov nadzornih kamer. Zato svojci pogosto ostanejo brez informacij, obsojeni na najem zasebnih detektivov ali nemočno čakanje.
Ena izmed mater, ki ji je izginil 22-letni sin, je povedala: "Policija mi ni mogla pomagati. Rekli so, da bi ukrepali le, če bi šlo za samomor. Ostalo mi je le, da preverjam mrtvašnice in se sprašujem, ali je med njimi moj sin."
Tiha bolečina izginulih
Čeprav mnogi uspešno zaživijo na novo, jih občutek krivde pogosto spremlja vse življenje. Sugimoto, ki je zapustil ženo in otroke, priznava: "Vem, da sem naredil nekaj slabega. Otrokom sem rekel, da sem na službeni poti. Najhuje je, da jih že leto dni nisem videl."

Saita, lastnica agencije, ki nudi zatočišče "izpuhtelim", je tudi sama nekoč pobegnila iz nasilne zveze. Danes pomaga drugim, ne da bi spraševala po razlogih. "Ne sodim nikogar. Vsak ima svoj razlog. Nekdo beži pred nasiljem, nekdo pred lastnim neuspehom. Moj namen je le pomagati," je povedala za BBC.
Temna stran japonske družbe
Fenomen "jouhatsu" razkriva temnejšo plat sodobne Japonske – togost družbenih norm, osamljenost in pomanjkanje prostora za tiste, ki ne zmorejo slediti pričakovanjem. Za nekatere je izginotje oblika svobode, za tiste, ki ostanejo, pa rana, ki se nikoli ne zaceli popolnoma.





