Maja Martina Merljak danes o tesnobi, izgorelosti in terapiji govori brez olepševanja. A do takšne iskrenosti jo je pripeljala težka izkušnja, ki jo je pred skoraj sedmimi leti povsem ustavila. Med hudim paničnim napadom je bila namreč prepričana, da umira.
Igralka, voditeljica, scenaristka in režiserka je bila dolga leta vajena hitrega ritma, številnih obveznosti in življenja, v katerem za počitek pogosto ni bilo dovolj prostora. Kot priznava, je živela na meji svojih zmogljivosti, včasih pa je šla tudi precej čeznjo. Telo jo je nazadnje prisililo, da se je ustavila.
Pot nazaj ni bila kratka, je priznala v pogovoru za revijo Obrazi. Merljak se je morala naučiti prepoznavati svoje meje, prisluhniti telesu in sprejeti, da vseh težav ni treba reševati sama. Pri okrevanju sta ji veliko pomenila podpora moža in strokovna pomoč terapevta.
Prepričana je, da bi brez terapije zelo težko prišla do spoznanj, ki so ji danes povsem samoumevna. Morda bi ji uspelo, pravi, vendar bi lahko za to potrebovala vse življenje in na poti doživela še precej bolečih udarcev. Dobra terapija človeku po njenem mnenju ponudi bližnjico do uvidov, do katerih bi sam prišel veliko počasneje.
Ob tem poudarja, da terapija ne pomeni življenja brez napak. Tudi sama jih še vedno dela, vendar jih danes dojema drugače. Namesto da bi se zaradi njih obsojala, jih poskuša razumeti in ugotoviti, kaj ji sporočajo. Izkušnja s paničnimi napadi in izgorelostjo jo je tako naučila živeti bolj premišljeno in svobodno.
Pogovor z njo preberite v reviji Obrazi, ki vas čaka tudi v spletni Trafiki24.
