Nedavno so izšla v posebni knjigi Cankarjeva pisma iz Svete Trojice, ki so vzbudila upravičeno pozornost. Zelo povedno razkrivajo pisateljeve dogodivščine, premišljevanja, zlasti pa počutje v tem delu Slovenskih goric blizu Lenarta, dobrih dvajset kilometrov vzhodno od Maribora. Govori se, da so nekateri gospodje iz Trojice in bližnjega Lenarta kar tekmovali, kdo ga bo malo popeljal s kolesljem naokrog. Predvsem po zidanicah.
Že kdaj prej je bilo nekaj zmede okoli točnih datumov in o številu dni Cankarjevega bivanja v Trojici, saj naj bi bil kasneje še enkrat, menda leta 1913, mimogrede obiskal prijatelja zdravnika Alojza Kraigherja in sta se potem skupaj odpeljala k Schwentnerju na Vransko z rokopisom Kraigherjevega Kontrolorja Škrobarja. Tudi če ta datum ni točno dokumentiran in če ta dodatni obisk odmislimo, je sedaj bolj ali manj jasno, da gre predvsem za obdobje od 8. novembra 1910 do prve nedelje po veliki noči, 7. maja 1911.
Gospodje so tekmovali, kdo ga bo s kočijo peljal na kak izlet ali v zidanico
Na obisku pri svetnikih in svetnicah
V Trojico je Cankar prišel z Rožnika na povabilo tedaj podeželskega trojiškega zdravnika Alojza Kraigherja, dunajskega študijskega prijatelja, ki se je zelo veselil tovariševega prihoda, saj mu je pred tem pisal: "Ko bi bil župan, bi te sprejel s slavolokom. Tako pa ti pridem samo do Maribora naproti." Cankar je malo zamujal in namesto poleti je prišel v pozni jeseni, ko meglene in blatne Gorice res niso tako privlačne kot spomladi in zlasti v lepi zgodnji jeseni, zato je kar naprej tožil zaradi megle in blata. Kraigher je nekoliko računal, da bo pisatelj sploh ostal pri njem, vendar se je iz raznih razlogov, tudi neprijaznosti žensk v hiši, razpletlo drugače. Ker tudi slovo na Rožniku ni bilo ravno zelo ljubeznivo in ga niso vabili, naj se čim prej vrne, je še sam malo računal na dokončno slovo od Rožnika in nastanitev pri Kraigherju ali vsaj na daljše obdobje v Goricah. A ko se je tod razgledal, spoznal razmere, začutil nekakšno zadržano rezervo pri nekaterih prebivalkah v hiši, nekaj pa tudi zaradi znane in kmalu še v Trojici razbobnane bolezni mehurja (v robati vaški govorici "se je pijan spet poscal"), se ni počutil najbolje. Baje so ženske v hiši rade obešale še svežo rumeno rjuho na okno, da je vsa Trojica vedela, kako in kaj.
Ričeta prav tako niso znale skuhati
Tudi njegovo najljubšo jed, ričet, so kuhale na način, ki ga ni maral (kljub drugačni prošnji je bilo v njem veliko krompirja). Vendar Kraigher poudarja, da je bila v hiši svečana in popolna tišina, kadar je pisal. Počutil se je osamljen tudi zaradi prezasedenosti prijatelja zdravnika, četudi so baje lenarški gospodje tekmovali, kdo ga bo s kočijo peljal na kak izlet ali v zidanico, in res je že kmalu pisal Nini na Rožnik, da obiskuje same svetnike in svetnice, Sv. Jurija ob Ščavnici, Sv. Ano, Benedikta, Ruperta in Antona … In prav hitro je začel spet pošiljati pisma na Rožnik in spraševati, ali ga morda soba še čaka. Rekel pa si je, da se ne vrne prej, dokler ne napiše drame Lepa Vida, s katero se je precej mučil. Še danes je v Trojici največ govoric, kolikokrat je bil pijan. Seveda se s tem po ljudskem izročilu tudi pretirava, četudi se Cankar seveda ni nazaj držal pri dobrem vinu in se ga je zelo hitro prijelo. A le ni bilo čisto tako; navsezadnje je tu napisal dramo hrepenenja Lepo Vido, pripravil za učitelje ljutomerskega okraja tehtno predavanje O slovenski literaturi, v katerem je v marsičem presenetljivo inovativno in pravično sodil in vrednotil dela dotedanjih slovenskih pesnikov in pisateljev. Se celo pokesal zaradi mladostne vzvišenosti do Gregorčiča in Aškerca, zlasti pa poudaril veličino Jenka, pri katerem ga je motila le Naprej zastava Slave, hvalil Ketteja in Župančiča, četudi z njim ni bil zmerom v odličnih odnosih. Učiteljem tedanjega ljutomerskega okraja je predaval na njihovo prošnjo, ko so imeli 2. februarja 1911 neke vrste "prosvetni dan" prav v Trojici. Bili so navdušeni. Epilog srečanja se resnici na ljubo ni končal brez težav s Cankarjem - po nekaj popitih kozarcih.
Iskanje grobov in pokopališč
Na pokopališče v Benedikt se je odpravil iskat grob učiteljice Ane Lušinove, ki ji je posvečen cikel Iz lepih časov v Erotiki in ki ji je tudi v Benedikt pisal nekaj pisem v zvezi z drugo izdajo Erotike. Toda ona se je, kasneje poročena Bergant, preselila na Plešivec, kjer je poučevala žensko ročno delo in je bila zelo priljubljena med otroki in odraslimi. Umrla je 1910. za jetiko, ne da bi dočakala trideset let. Še danes so na (prenovljeni) nagrobni plošči na Plešivcu napisani Cankarjevi verzi "Tiho zdaj v grobu spi/tvoja in moja/vesela mladost.", ki jih dal vklesati njen mož Hinko Bergant, ki je vedel za ženino prvo ljubezen.
Nekaj citatov iz pisem Nini Bergman na Rožnik razodeva njegova občutja, na primer: "V takem gnezdu, kot je Benedikt, je lani umrla od dolgega časa revica Nuša, žena učiteljeva, moja nekdanja prijateljica. Ko sem zadnjič bil tam, se mi je zdelo, da se celo mrtvecem v grobu zeha." Sicer je mogoče v tem že tudi nekaj literarne poze, kakor v črtici Mimogrede v Moji njivi, kjer piše o obisku Benedikta in iskanju Aninega groba na vaškem pokopališču. Na pokopališče je šel tudi v vasi Bič v pesniški dolini, ob cerkvi sv. Bolfenka, in recimo zapisal: "Sem si ravno izbral pokopališče pri sv. Bolfenku za svoj zadnji počitek. Tam pa zato, ker leži pokopališče na prisojnem holmu in bi se še po smrti razgledoval." Ali pa eden od značilnih stavkov o slovenskogoriškem blatu: "Rad bi se človek sprehajal, če bi tega vražjega blata ne bilo, vsak dan posebej se čudim, od kod se vzame toliko ilovice. Danes po zajtrku sem hotel peš k Antonu, pa sem se moral vrniti sredi pota, drugače bi v blatu obtičal."
Ko že omenjam Cankarja in Ano in predvsem pisma, ki jih je pisal njej, naj povem, da so jih uprizarjala celo slovenska gledališča (Pekarna, Mala drama SNG Ljubljana) in tudi na letošnjih prireditvah ob Cankarjevem letu so jih interpretirali na slavnostni prireditvi v Cankarjevem domu na Cankarjev rojstni dan, 10. maja, v priredbi Iva Svetine.
Rumene govorice nekoč in danes
O Cankarju je med ljudmi v Trojici in okolici še nekaj ustnega izročila. Med drugim me je pred leti domačin prepričeval, da je bil Ivo Brnčič, sin Kraigherjeve sorodnice, ki je v istem času bivala v Trojici, Cankarjev nezakonski sin, rojen v začetku leta 1912. Kar seveda ni bilo res. Poleg legend nekaterih prebivalcev o pijanosti pa se spomnim pripovedi igralca Maksa Furijana, ki je bil pastirček v Benediktu, kako so z učiteljico šolarji prvega razreda obiskali Trojico, da bi videli "gospoda pisatelja", in se mi je pohvalil, da je prav njega pisatelj pobožal po glavi, in tudi, da je vzbudil Cankar razposajen smeh otrok, ko je baje rekel gostilničarki, naj mu za zajtrk "ubije" dve jajci. Na Štajerskem so otroci vedeli, da se ubijajo kure, ubijanja jajc pa niso poznali. Rumene govorice so torej obstajale od nekdaj, ne le okoli njegovega pijanstva. In se pojavljajo še sedaj, ko lahko na primer berem na googlu več nesmiselnih prispevkov raznih današnjih nacionalnih domoljubov, na primer v rubriki Hervardov, o atentatu srbskih nacionalistov na Ivana Cankarja leta 1918, ker da je govoril proti njim v zvezi z jezikom in kulturo.
Iz Trojice pa se je odpeljal, smo rekli, prvo nedeljo po veliki noči 1911 in se potem cel dan zadržal v Mariboru.
Ni mu bilo do sprehoda na Kalvarijo
Kot rečeno, se imamo Janku Glazerju zahvaliti, da je natančno popisan tisti en Cankarjev dan v Mariboru, omenjal pa ga je tudi Cankar v pismih. Janko Glazer je spis napisal že leta 1926, ob petdeseti obletnici pisateljevega rojstva, a ga je objavil kasneje. Še prej pa je pesnik iz Ruš napisal članek v Ljubljanskem zvonu o pisateljevih pismih Anici Lušin, ki jih je njen mož hranil in potem izročil Glazerju v Rušah, kjer je bil tudi učitelj. Enajst jih je Glazer že takrat tudi objavil v celoti. Že ko je mladi dijak Janko, ki so mu v začetku leta 1911 objavili prvo pesem v Ljubljanskem zvonu, izvedel, da je Cankar v Trojici, se je s kolegom odpravil peš proti Trojici, da bi ga morda srečal in vsaj videl. Podobno kot Cankar pravi, da je bilo toliko blata, da se "nama je vdiralo do gležnjev, zato sta se na pol poti obrnila", povrhu pa sta na poti srečala gosposko oblečenega človeka in potem sta premišljevala, ali ni bil sploh že to Ivan Cankar in nista prišla do Trojice. Ko pa je od znanca Marčinka iz Trojice izvedel, da bo Cankar v nedeljo v Mariboru, Marčinko pa da ga bo spremljal, ju je čakal na vogalu pred Prešernovo in današnjo Partizansko ulico, kjer je bila kasneje Študijska knjižnica.
"Zdel se mi je nenavadno šibek, po svoji zunanjosti neznaten. Nekaj izrednega pa je bila – njegova glava, ki so ji velike oči in brki dajali svojevrsten poudarek"
Pri dobrotniku Dolarju
Želel si je videti Narodni dom, med potjo tjakaj je bil zelo zgovoren, dodaja Glazer. Pridružil se je še sošolec Zadravec. Tam je ostal pisatelj skoraj ves dan, najprej so sedeli sami zase, vmes pa se je opoldne odpravil k svojemu znancu, lahko rečemo kar dobrotniku profesorju Antonu Dolarju, s katerim sta se spoznala že v študentskih letih, leta 1897. Dolar je stanoval nedaleč od Narodnega doma. Ko je služboval v Celju, mu je Dolar pri celjski posojilnici pomagal dobiti večje posojilo, vendar je Cankar odplačal le nekaj obrokov, vse ostale pa kot porok Dolar, in to po deset kron na mesec, kar je moral profesor skrivati celo pred svojo ženo, tako da je v svoj plačni listek napisal za deset kron nižjo plačo. Morda Dolar tudi ni bil čisto edini, ki se je tako zastavil. Toda tudi Cankar je bil zelo radodaren, kadar je imel kaj v denarnici. Kljub dostojanstvenemu molku v zvezi z odplačevanjem dolga si je profesor Dolar v pismu Cankarju 2. marca 1912 odkrito in dovtipno duhovito dal duška in mu napisal "ta svoje". Seveda ni nič dosegel, a pravi, da mu je "bilo zopet nekoliko lažje, ker sem si na potrpežljivem papirju dal duška".
Po kosilu pri Dolarju je bil popoldne spet v Narodnem domu, zdaj je sedel za "rodoljubno mizo", in ko je prišel ponovno Glazer v družbo, mu je naredil prostor poleg sebe. Govorili so o literaturi, in ko je nekdo omenil, da je Anton Debeljak mlad pesnik, je Cankar reagiral, rekoč, kakor poroča Glazer, da "pesnik ni ne mlad ne star, on stoji izven časa". Proti večeru so se razšli, Glazer pa ga je spremljal na železniško postajo s kolegom Zadravcem. Cankar se je z nočnim vlakom odpeljal v Celovec, kjer naj bi dobil honorar Mohorjeve družbe za Troje povesti. In ga menda ni dobil. In potem spet na Rožnik.
To je bil že čas usihajoče monarhije, bosanskih nemirov in slutnje svetovne vojne. Cankar se je kasneje v Ljubljani tudi politično angažiral, zlasti na predavanju aprila 1913, ko je v Narodnem domu svetoval: "Pustimo Avstrijo v lastnem dreku … in ustanovimo že republiko jugoslovanskih narodov …" Žandar Gogola ga je že na predavanju hotel prijeti. Tako daleč ni videl noben Cankarjev politični sodobnik.
