Arhitektura in prostorska pravila: V Sloveniji je preveč stavb s kričečimi fasadami

Kako arhitekturno posebne so lahko danes stanovanjske hiše v Sloveniji? Odgovor ni odvisen zgolj od želja investitorjev ali ustvarjalnosti arhitektov, temveč predvsem od pravil, ki jih narekujejo občinski prostorski akti. Oblikovanje stanovanjskih hiš je namreč v veliki meri regulirano na lokalni ravni, kar pomeni, da se pogoji gradnje in oblikovanja razlikujejo od občine do občine, pogosto pa celo znotraj posameznih naselij. O tem, kako prostorska zakonodaja vpliva na videz slovenskih hiš, zakaj je oblikovna svoboda pogosto omejena ter kakšne posledice ima to za podobo prostora, pojasnjujeta arhitekta Robi Lesnik in Mika Cimolini iz Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.

Odvisno od prostorskih pravil

Kako posebne oziroma arhitekturno izstopajoče so lahko danes stanovanjske hiše v Sloveniji? "Odgovor na to vprašanje je v veliki meri odvisen od prostorskih pravil, ki veljajo na lokalni ravni. V Sloveniji je namreč oblikovanje večine posegov v prostor v domeni občin," poudarjata Lesnik in Cimolini. Pojasnita, da to pomeni, da morajo biti stanovanjske hiše oblikovane skladno z določili občinskih prostorskih aktov.

Kot nadaljujeta, je oblikovanje objektov v domeni državnih organov le tedaj, ko posegi zadevajo objekte ali območja z varstvenim režimom kulturne dediščine. V vseh drugih primerih pogoje oblikovanja stavb določata občinski prostorski načrt (OPN) ali občinski podrobni prostorski načrt (OPPN). Posledično se pogoji gradnje razlikujejo od občine do občine, pogosto pa tudi med posameznimi deli iste občine, pravita.

OPN ali OPPN po njunih besedah praviloma določa osnovne gabarite objekta, tipologijo gradnje, denimo ali gre za prosto stoječo stavbo, vrstno hišo, dvojček, vilo v zelenju ali višjo stavbo, pa tudi obliko, material in naklon strehe. Pogosto so predpisane tudi omejitve glede barve fasade. Posebni prostorski izvedbeni pogoji za posamezne enote urejanja prostora lahko te zahteve še dodatno natančno opredelijo, bodisi glede oblikovanja bodisi glede rabe objektov.

"Z izjemo redkih prostorskih ureditev državnega pomena se izvedbeno prostorsko načrtovanje v Sloveniji izvaja na občinskem nivoju. Edini obvezni občinski izvedbeni prostorski akt - občinski prostorski načrt (OPN) - je zato glavni izvedbeni akt za urejanje prostora v naši državi in predstavlja podlago za večino izdanih gradbenih dovoljenj," še dodata sogovornika.

Nova naselja so urbanistično slabo urejena

Lesnik in Cimolini ocenjujeta, da so se podoba slovenskega prostora ter njegova arhitektura in krajina v zadnjih desetletjih bistveno spremenile, vendar vseh teh sprememb ne zaznavamo kot dobre ali primerne. "Ob vse bolj značilni in povečani razpršeni gradnji opažamo, da so marsikatera nova naselja urbanistično slabo urejena, stavbe so pogosto neustrezno prezidane, oblikovno neprimerne in tehnično pomanjkljive," ugotavljata. Po njunih besedah je v prostoru preveč stavb s kričečimi fasadami ter takšnih, ki so neustrezno umeščene v okolje. Opisane razmere so tudi posledica nekonsistentne prostorske in gradbene zakonodaje, ki smo jo v preteklih letih nekritično in pogosto spreminjali, še opozarjata.

"Zaradi teh negativnih izkušenj s slovensko prevladujočo tipologijo tipskih, neartikuliranih stavb se je pri snovanju občinskih prostorskih načrtov večina občin odločila za precej omejujoče pogoje gradnje, ki vsaj zunaj večjih urbanih središč ne dopuščajo gradnje oblikovno izstopajočih hiš," pojasnjujeta.

Ob tem poudarjata, da je osnovni namen takšnih omejitev ohranjanje prostorskih kakovosti tako v mestih kot na podeželju. "S kakovostnim prostorskim načrtovanjem sta neposredno povezana gospodarska uspešnost in družbeni razvoj države, urejen prostor pa je tudi eden pomembnih dejavnikov nacionalne identitete," sta jasna. Kot dodajata, omejitve pri oblikovanju izhajajo iz podrobne analize prostorskih značilnosti posameznega okolja, pri čemer se upoštevajo obstoječa tipologija stavb, zeleni sistem, regulacijski elementi, morfologija naselij in drugi dejavniki. "Na ta način s prostorskim načrtovanjem zagotavljamo merila, kriterije in minimalne standarde za kakovostno urbanistično oblikovanje poselitvenih območij in krajine. Skozi procese priprave prostorskih aktov se tako zagotavlja kakovostno in zdravo bivalno ter delovno okolje."

Omejitve pri izboru barv in materialov fasad

Opozarjata, da so zlasti v ruralnih in predmestnih območjih poleg višine oziroma etažnosti stavb praviloma predpisane tudi dvokapne simetrične strehe z določenim naklonom ter predpisano barvo kritine, na primer v opečnih ali sivih tonih. Ravne strehe so po njunih besedah bolj značilne za urbana okolja ali industrijske cone.

"Včasih je poševno streho mogoče dopolniti tudi z ravno, vendar le v omejenem deležu strešine. Tudi oblikovanje strešnih pomolov, denimo frčad, je praviloma dovoljeno le v naseljih, kjer so takšni elementi že značilni. Pogosto sta predpisana tudi oblika gabarita hiše ter razmerje stranic, torej razmerje med dolžino in širino objekta," pojasnjujeta sogovornika.

V zadnjih letih so po njunih besedah praviloma vpeljane tudi omejitve pri izboru barv in materialov fasad, s katerimi se preprečuje uporaba živih, kričečih ter svetlečih barv in materialov. Cilj takšnih omejitev je ohranjanje enotnega videza naselij. "Volumen in barva oziroma celotno oblikovanje objekta, vključno s fasado, določata zunanjo podobo stavbe, ta pa sooblikuje okolje, v katero je umeščena. Pri izbiri barv fasadnega ovoja je zato treba upoštevati značaj kraja in pokrajine ter oblikovanje objektov v neposredni okolici," poudarjata.

Zaradi požarnovarnostnih zahtev, zagotavljanja naravne osvetljenosti ter kakovostnega delovanja sosedskega bivalnega okolja so predpisani tudi odmiki objektov od parcelnih mej, še razlagata sogovornika. "V večini prostorskih aktov ta znaša najmanj štiri metre, pri višjih stavbah pa tudi več. Manjši odmiki so možni le ob soglasju lastnika sosednjega zemljišča in ob ustrezni prilagoditvi količine steklenih, požarno neodpornih fasadnih površin, kar v primeru požara preprečuje njegovo širjenje na sosednje objekte." V določenih primerih je za dosego manjšega odmika treba izdelati tudi študije osončenosti, s katerimi se dokaže, da z zmanjšanim odmikom ne poslabšujemo bivalnih razmer v širši okolici, še dodajata.

Šele nesreče nas opomnijo

Ob tako natančno določenih pogojih gradnje se zato logično odpira vprašanje, v kolikšni meri se investitorji in lastniki v praksi teh pravil tudi držijo. Kot poudarjata Lesnik in Cimolini, stavb, ki bi bile zgrajene mimo predpisov in določil prostorskih aktov, ni mogoče zakonito zgraditi. "Kadar gradimo mimo pravil, gradimo neskladno ali nelegalno," sta jasna.

Še pred nekaj leti so bili arhitekti, krajinski arhitekti in prostorski načrtovalci zelo zaskrbljeni zaradi porasta števila neskladnih in nelegalnih gradenj. "Še vedno se premalo zavedamo, da so posegi v prostor večinoma nepovratni, razvrednotenje naravnega in urbanega okolja pa je skorajda nepopravljivo. Šele katastrofalne poplave, zemeljski plazovi, potresi in druge naravne nesreče nas znova opomnijo, da nosimo veliko odgovornost do prostora in da se gradnja mimo pravil preprosto ne splača," opozarjata sogovornika.

Po njunem mnenju so k večjemu zavedanju o pomenu zakonite in skladne gradnje v zadnjih letih pomembno prispevale tudi banke s svojimi pogoji pri odobravanju kreditov. "Investitorji v gradnjo stanovanjskih hiš se vse bolj zavedajo, da je za dokončanje investicije in njeno financiranje nujno pridobiti uporabno dovoljenje," poudarjata.

Ob tem opozorita še na spremembo gradbene zakonodaje leta 2018, ki je uvedla možnost manjših odstopanj od projektov po pridobitvi gradbenega dovoljenja v času gradnje. Nekatera manjša dela je mogoče izvesti tudi brez gradbenega dovoljenja v okviru manjše rekonstrukcije. "Opažamo, da se je zaradi tega število odstopanj od projektiranih rešitev drastično zmanjšalo," pojasnjujeta in dodajata, da se danes velika večina investitorjev projektiranih rešitev tudi dejansko drži.

Tudi nadzornik lahko zaustavi gradnjo

Dosledno spoštovanje prostorskih in gradbenih pravil pa ni pomembno zgolj z vidika kakovosti grajenega prostora, temveč je tudi zakonsko jasno opredeljeno in nadzorovano. Gradbeni zakon namreč določa, da inšpektor v primeru nelegalne gradnje oziroma objekta, torej gradnje brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga za tovrstni poseg morali pridobiti, odredi takojšnjo ustavitev gradnje. Hkrati lahko naloži tudi odstranitev že zgrajenega objekta ali njegovega dela, vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačno sanacijo objekta oziroma zemljišča, in sicer na stroške inšpekcijskega zavezanca.

Kot še pojasnjujeta sogovornika, nadzor nad upoštevanjem predpisov pri gradnji izvajajo pooblaščeni inženirji v okviru obveznega nadzora nad gradnjo ter Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor. "Tudi nadzornik lahko zaustavi gradnjo, če investitor ali izvajalec gradi v nasprotju z dokumentacijo za izvedbo gradnje," poudarjata.

Sankcije za kršitve so jasno določene v gradbenem zakonu in niso zanemarljive. Po njunih besedah znašajo globe od 1000 do 3000 evrov za vodjo nadzora, od 5000 do 15.000 evrov za podjetje nadzornika ter od 10.000 do 60.000 evrov za izvajalca. "Ob tem se lahko pri pristojni zbornici proti vodji nadzora sproži tudi disciplinski postopek, v katerem je poleg denarnih kazni najhujša zagrožena sankcija začasni odvzem licence," skleneta sogovornika.