Matic Majcen
"O obletnicah raje ne razmišljam," pove Peter Lovšin na začetku pogovora ob okrogli obletnici in izidu novega albuma Za sto let naprej. Kljub tem besedam pa bo slovenski rocker "sedemdesetko" vendarle obeležil - in to v slogu. Poleg digitalnega albuma, ki je že zunaj, v začetku oktobra sledi še izdaja na vinilni plošči, 3. oktobra nato veliki koncert v Cankarjevem domu, spomladi prihodnje leto pa še knjiga.
"Zdelo se mi je najbolje, da se z obletnico soočim tako, da posnamem novo ploščo. Da se s tem malo zamotim oziroma da tako tudi sam proslavim. V obdobju covida sem naredil nekaj singlov, ampak takrat ni bilo pravega vzdušja, da bi iz tega naredil ploščo. S singli je tako, da sicer pridejo, ampak tudi hitro gredo mimo. Ne moraš jih promovirati na enak način kot ploščo. Ne naredijo enakega vtisa, razen če nisi res totalno aktualen.“
Plošča, ki stavi na raznolikost
Tako je zdaj vendarle napočil čas za novi album, njegov prvi v osmih letih od Območja medveda (2017). Album Za sto let naprej združuje osem komadov, ki v Lovšinovem slogu kombinirajo osebna sporočila s aktualnimi družbenimi temami. "Blizu mi je, da so na plošči raznoliki komadi. Moj način je, da tisto, kar imam v glavi, povežem z melodijo, ki je lahko bodisi klasično rockerska, bodisi na pol reggae, kalipso ali kaj tretjega."
Na koncu albuma je osmim skladbam dodana še inštrumentalna verzija Marša za mir, izstopajočega vrhunca plošče, ki skupaj s komadom Vedno več ljudi plošči daje izraziteje političen značaj.
"Sicer so mi rekli, da je komad s svojimi šestimi minutami predolg za singl, ampak glej – saj so tudi Floydi tako delali (smeh)"
"Načrtno smo ta komad izdali kot singl, ker je drugačen od ostalih. Takoj sem začutil, da gre za 'catchy tune', kot se temu reče. Komad ima vzdušje marša, malo v slogu Ennia Morriconeja, ta usodni kavbojski slog. Takoj sem vedel, kaj hočem s komadom povedati. Da se lahko upor začne z zelo majhnimi koraki. Z eno majhno neposlušnostjo, recimo enega muzikantarja, ki eno noto odigra proti celemu orkestru ali pa z enim redarjem, ki se odloči, da ne bo ubogal šefa, ampak bo spustil ljudi skozi. Recimo te, ki so zdaj protestirali na Vuelti proti genocidu v Gazi. Kakor danes izgleda, imamo pred sabo še vedno neprebojen zid teh naših vladarjev. Ampak jaz še vedno verjamem, da večina ljudi še vedno premore pozitivne misli. Marš za mir je eno moje takšno sporočilo. Sicer so mi rekli, da je komad s svojimi šestimi minutami predolg za singl, ampak glej – saj so tudi Floydi tako delali. (smeh)"
Tudi plošča je svojevrsten upor
Lovšin z oktobrskim koncertom v Cankarjevem domu že zdaj napoveduje veličasten dogodek, saj bo z večjim odrom tudi več prostora za gostujoče glasbenike. "Koncertov, na katerih bi imel na voljo tako velik oder, kot je ta v Cankarjevem domu, ni prav dosti," pravi. Z izdajo vinilne plošče pa se 70-letnik tudi sam pridružuje valu izdajanja albumov v tem formatu, ki je v zadnjih letih zajel slovensko sceno. Danes, v dobi digitalnega pretakanja, številke natisov in prodaje sicer niti približno ne dosegajo nekdanjih standardov. Lovšin ponudi primerjavo, da je s Sokoli v prehodu v devetdeseta leta prodal po več kot 50 tisoč plošč, danes pa glasbeniki in založbe največkrat natisnejo po 500 izvodov vinilke. Aalbuma Za sto let naprej pa na zgoščenki sploh ne bodo natisnili. Vseeno pa Lovšin tudi v tem vidi neko obliko upora.
"Ni bilo naključje, da smo izgubili fizične nosilce zvoka"
"Že ko sem razmišljal o plošči, se mi je zdelo – in to ponavljam že leta – da to ni bilo naključje, da smo izgubili fizične nosilce zvoka. Glasba je bila sredi prejšnjega stoletja družbeno blazno aktualna. Ogromno je pripomogla k odpravi rasne diskriminacije. S koncerti Little Richarda in Chucka Berryja so padale meje med belo in črno publiko, ki sta morali biti prej striktno ločeni. Podobno je bilo kasneje z vojno v Vietnamu. Potem pa se je pogled na svet začel z Reaganom in Thatcherjevo fašizirati. Ta esteblišment, kakor mu že rečemo, teh par regulatorjev svetovnega političnega življenja v vrhu neoliberalnih sistemov, ki vodijo vso igro, teh ubermenschev, mogulov denarja, je te stvari začelo spreminjati. Jaz sem to že leta govoril, a me ni nihče resno jemal. Saj danes CD-jev v avtih sploh nimamo več, pa so se ljudje s tem kar sprijaznili. Meni se to zdi grozno. In zato sem rekel, da bom prav iz inata delal ploščo v fizični obliki. S ploščo lahko narediš nek vtis. Meni je pa tudi všeč, da lahko s ploščo zaokrožim neke misli. In ploščo Za sto let naprej sem res delal z veseljem."
Še pred koncertom in izidom vinilke pa bo Peter Lovšin to soboto v Večeru gostoval v rubriki Glasbeniki pripovedujejo glasbo, kjer nas bo popeljal skozi največje uspešnice svoje samostojne glasbene poti.
