
Hrvaška paraolimpijka Jelena Vuković iz Pulja je s svojimi sledilci na družbenih omrežjih delila pretresljivo izpoved o tragediji, ki je zaznamovala njeno življenje. Čeprav je danes uspešna športnica, se vsako leto spomni usodnega dne, ko je zaradi prometne nesreče pristala na invalidskem vozičku. Njen zapis je dokaz neverjetne volje do življenja in opomin, kako hitro se lahko vse spremeni.
Jelena se s športom ukvarja že od dvanajstega leta, od leta 1996 pa se posveča izključno metu krogle, diska in kopja. A njena pot ni bila lahka. Kot je zapisala v čustveni objavi, njene brazgotine niso znaki šibkosti, temveč dokaz, da je bila močnejša od vsega, kar jo je poskušalo zlomiti. Vse se je zgodilo na zimsko noč, 28. januarja. Megla je bila gosta, zrak leden, cesta pa spolzka. Njena mama je imela tistega dne slab občutek.
"Mama je cel dan ponavljala: 'Ne hodi', kot da bi njeno srce videlo tisto, česar moje oči niso mogle. A bila sem vztrajna. Športnica, tisti športni duh, ki je v meni vedno zmagoval, je našel tisoč razlogov, zakaj moram biti tam, v Pazinu, na razglasitvi najboljših športnikov v Istri," je zapisala Jelena. Našla je protiargument za vsak mamin strah, a danes priznava: "Da bi te vsaj poslušala, mama..."
Mamin strah je bil upravičen
Na poti domov, le nekaj kilometrov od doma, se je njeno življenje v trenutku obrnilo na glavo. Zagledala je dve luči, nato pa je sledil le še pok. Brez prostora za umik, brez časa za reakcijo. Znašla se je v ledeni travi in blatu, v tišini noči, ki so jo kmalu prekinile sirene reševalnih vozil.
Jelena opisuje grozljive trenutke prihoda reševalcev. Zdravnik jo je spraševal, ali čuti dotike na nogi. Njen odgovor je bil vedno enak: "Ne." Utrpela je zlom hrbtenice z devetimi premiki, zlomljeno ramo in poškodbe prsnega koša, zaradi katerih ni mogla dihati. Medtem ko so jo stabilizirali in nalagali v rešilca, je zazvonil telefon. Klicala je mama. Sestra ji je prislonila telefon k ušesu, saj Jelena ni čutila rok.
"Slišim njen glas, oster od strahu. Samo krik: 'Kaj se ti je zgodilo?!' In v tistem trenutku, ko so se mi tla pod telesom izgubljala, ko sem čutila, da odhajam, sem zbrala vso moč sveta v en lažen nasmeh v glasu. 'Ma nič, mama... imeli smo prometno, vse je okej, ne skrbi,'" se spominja Jelena, ki je lagala, da bi zaščitila mamo, medtem ko je sama počasi izgubljala zavest.
Brezbrižnost mladega voznika
Nesrečo je povzročil mladenič pod vplivom drog, ki je z neprilagojeno hitrostjo 120 kilometrov na uro trčil v Jelenino vozilo. Njegova reakcija po nesreči je bila šokantna. Ko je splezal iz prevrnjenega avtomobila, si je le otresel oblačila in si popravil kapo, medtem ko je Jelena obležala s poškodbami, ki so zahtevale leta rehabilitacije in življenje na vozičku. "Tiste noči sem bila edina poškodovana jaz... Bog ve, zakaj," se sprašuje.
Kljub težki preizkušnji Jelena danes ne objokuje tistega, kar je izgubila. Pravi, da jo je plamen, ki bi jo lahko pogoltnil, le prečistil. Ne želi se vrniti na staro, saj je tisto osebo prerasla v temi, ko nihče ni gledal. "Moja tišina ni več predaja. Moja tišina je moja moč. Hvala za dar življenja. Preživela sem," je zaključila svoj zapis.





