Denis Bende Živčec
Komik David Gorinšek je v zadnjih mesecih postal nekoliko bolj – skrajno resen. Tako je vsaj naslov njegovega projekta Skrajno resno, ki je iz spletnega ventila prerasel v celovečerno stand-up predstavo. A že po nekaj minutah pogovora je jasno, da resnoba pri njem nikoli ne ostane dolgo sama. Ob sebi ima ironijo, veliko štajerske neposrednosti, precejšnjo zalogo zgodb iz "pajzlov" in vedno budno oko za absurd vsakdanjega življenja. Pred mariborskima predpremierama 28. in 29. septembra na Malem odru Narodnega doma in premiero, 10. oktobra v njegovih domačih Slovenskih Konjicah, sva govorila o tem, zakaj komik potrebuje pajzel, kako ugotoviš, da je imel oče ves čas prav, zakaj je seks za stand-up skoraj prelahka tema in kako se je nekoč prijateljska slovenska stand-up scena začela spreminjati v industrijo.
David, zadnje čase je okoli vas vse nekam skrajno resno. Kaj vas je tako zresnilo? Ste postali skrajni resničar?
"Skrajno resno je za zdaj spletna rubrika, čeprav upam, da bo nekoč postala tudi oddaja. Trenutno pa je predvsem ventil za komika, da vsak dan nekaj objavi. Iz tega se je sčasoma razvila tudi predstava. V njej sem zbral svoj pogled na svet, seveda ne tako resnoben, kot bi lahko sklepali po naslovu. Vzel sem najboljši material, ki sem ga imel, ga povezal in zapakiral v zgodbo. Nekaj je politične satire, vendar predstava nikakor ni samo politična. Ljudem se je ni treba ustrašiti."
Ko se materiala v letih nabere veliko, kako sploh naredite inventuro samega sebe?
"Predstavljam si slikarski atelje. Prideš noter, okoli tebe je milijon slik in umetnik jih nima več kam postavljati. Potem pa mora pripraviti razstavo in se odločiti, katere bo obesil na steno. Pri komediji je podobno. Najprej izbiraš tisto, kar je trenutno najbolj aktualno, kar največkrat govoriš na odru in pri čemer si trenutno v najboljši formi. Tak material mora čim prej v predstavo, dokler je še vroč. Potem sem dodal še nekaj starejših stvari, ki se mi jih je zdelo škoda zavreči, in počasi je nastala celota."
Ko danes pogledate kakšne svoje stare nastope, se vam zdi kaj popolnoma zgrešeno?
"Skoraj vse! Komedija je stvar, ki se je zares naučiš samo na odru. Lahko obstajajo tečaji, lahko ti nekdo razlaga tehniko, toda dokler ne stopiš pred ljudi, ne veš, ali je nekaj smešno. V avtu na poti na nastop se ti neka ideja zdi genialna, potem jo na odru blekneš in je včasih ogromno smeha, včasih nič, včasih nekaj vmes. In potem popravljaš. Vsaka stvar, ki jo vidite pri komiku na odru, je skozi čas evolvirala. Iz neke ideje, za katero si rekel: 'Ha, to je pa smešno,' lahko po stotih nastopih nastane osemminutni del predstave."
Publika torej precej usmerja material?
"Tudi. Imam denimo del o veri, ki sem ga začel razvijati že pred korono. Ko sem pred kratkim našel njegovo staro različico, sem ugotovil, da sem takrat o isti stvari razmišljal skoraj povsem drugače. Material s publiko dobi svoje življenje. Ona ti pokaže, kje je prava steza, po kateri lahko greš. Ko pogledam nazaj, je skoraj vse drugače, kot je bilo na začetku."
Pred domačim občinstvom je verjetno še nekoliko drugače. Je več treme?
"Je neka drugačna napetost. Če greš nastopat nekam, kjer te nihče ne pozna, je lažje kaj blekniti, ker boš po nastopu šel domov in teh ljudi morda nikoli več ne boš videl. Ko pa sedi v dvorani pol tvojega socialnega kroga, je drugače. Obnavljali smo hišo in veliko prijateljev mi je pomagalo, zato sem jim seveda dal vstopnice. In potem pred predstavo razmišljaš: 'Čakaj, kaj pa ta misli o tem, kar bom povedal?' Tem ljudem se naslednji dan pač ne moreš izogniti. Lahko te kdo na parkirišču v Slovenskih Konjicah še malo po tilniku poboža."
V predstavi je menda svoje mesto dobil tudi vaš oče. Slovenski "foter" je neizčrpen vir materiala?
"Velik del predstave govori o tem, kako se je svet spreminjal skozi moje življenje. Star sem 36 let, rojen sem leta 1990, in eden od delov govori o tem, kaj je nekoč pomenilo biti 'pravi ded'. Ko si mlad in uporniški, poslušaš vse druge, samo svojega očeta ne. Potem pa prideš do določene starosti in ugotoviš, da je imel foter ves čas prav. To je tak zanimiv trenutek v življenju. Narediš 360 stopinj in prideš okoli samega sebe."
Se kot moški znajdete v današnjem, precej bolj fluidnem svetu?
"Ugotovil sem nekaj precej preprostega: če se želi nekdo s tabo na vsak način kregati zaradi politike, vere, spolnosti ali česarkoli drugega, se ti ni treba. Tako se znajdem."
Ste imeli kdaj občutek, da niste dovolj "runklast ded"?
"Vse življenje sem imel občutek, da nisem tisti 'pravi ded', da nisem dovolj runklast. Zdaj sem se s tem končno pomiril. Ni se mi več treba truditi, da bi ustrezal nekemu idealu."
Današnji svet komikom ponuja skoraj neskončno materiala. Koliko vas zanima politika?
"Ker je eden mojih vzornikov George Carlin, sem se precej hitro naučil, da je dobro narediti korak stran od vsega skupaj in dogajanje opazovati nekoliko od daleč. Ne zanima me samo posamezen politik, ampak širša slika družbe. Lahko imitiraš politika ali narediš petstoto šalo o istem človeku, vendar to hitro postane plehko. Ni nujno, da je slabo, lahko narediš tudi izvrstno aktualno šalo, toda mene bolj zanima, kaj za vsem tem ostane. Kaj vse skupaj pove o nas."
Ste zaradi kakšne politične šale že zašli v težave?
"Ne da bi vedel. Mislim, da se noben politik z mano ne ukvarja toliko, da bi ga res pretirano skrbelo, kaj sem o njem rekel."
Kaj vas trenutno najbolj navdihuje?
"Pajzli."
Pajzli?
"Ja. Ugotovil sem, da imamo v Sloveniji dve vrsti pajzlov. Eni so pravi pajzli. Prideš noter in takoj veš, kje si. Ljudje se imajo fajn, vsak ima svoj čas na tem planetu in nekateri ga pač radi preživijo v gostilni. Potem pa imamo moderno različico pajzla, kjer ljudje počnejo popolnoma iste stvari, samo prepričani so, da niso v pajzlu, ker je lokal prenovljen. Iste debate, iste stvari, natakarica enako trpi, samo stene so lepše. Z modernimi pajzli se trenutno zelo veliko ukvarjam."
Mora imeti vsak človek svoj pajzel?
"Mora! V Mariboru jih je kar nekaj pristnih. Meni je pri pajzlih všeč predvsem to, da so ljudje tam zares takšni, kot so. Vse zavore spustijo. Seveda natakarica zaradi tega ni vedno najbolj zadovoljna, ampak za opazovanje življenja je to krasen prostor."
Koliko pajzla je v vas?
"Glih prav. Sem izpod Pohorja, tam je bilo to normalno. Enkrat sem sedel s kolegi v lokalu in ugotovil, da sedimo v pajzlu, samo tega nihče od nas ne ve. Takrat sem spoznal, da ga je tudi v meni kar nekaj. Danes je ravno prav za opazovanje življenja in za sprostitev."
Je s tem povezan tudi poseben lokalni humor?
"Zelo. Pred kratkim nas je pet šlo v Manchester gledat tekmo. Vsi smo bili iz okolice Slovenskih Konjic oziroma izpod Pohorja. In tam sem šele zares ugotovil, kako specifičen je naš humor. Kako znamo igrati bedake, uporabljati ironijo, se ves čas zafrkavati. Smejali smo se praktično ves izlet. Ko si doma, tega niti ne opaziš, ker so vsi okoli tebe podobni. Ko pet takšnih ljudi postaviš v povsem tuje okolje, pa se ta lokalni humor naenkrat zelo skoncentrira."
Britanci veljajo za mojstre humorja. Kako se njihov stand-up razlikuje od našega?
"Britanija je meka stand-upa in jo je z nami skoraj nemogoče primerjati. Tam imaš vrhunske komike, ki že dvajset let nastopajo v majhnih klubih. Na Edinburgh Fringeu sem gledal nastope na odru, velikem nekaj kvadratnih metrov, prva miza pa je bila praktično na njem. Navajeni so izjemne bližine publike. Potem tak komik pride na Lent ali na Panč in ga lahko že meter in pol med njim in prvo vrsto nekoliko zmede. Pri njih je stand-up globoko zakoreninjen v klubskem okolju, mi pa ga v Sloveniji pogosto peljemo tudi v manjše kraje, dvorane, kulturne domove. Naš sistem je povsem drugačen."
Se vam zdi, da mora danes komik za vsako ceno izstopati?
"To je lahko nevarno. Ko prvič stopiš na oder, želiš povedati nekaj tako, kot sam misliš. Potem ugotoviš, da ti manjka tehnike, se je naučiš in na koncu želiš spet priti do tistega naravnega trenutka, ko sediš s prijatelji v gostilni, se pogovarjaš, zafrkavaš in smejiš. Tisto si ti. Vmes pa se seveda lahko ujameš v past vprašanja: kaj naj naredim, da me bodo ljudje opazili? Na internetu je najlažje razjeziti ljudi. Rečeš nekaj dovolj provokativnega in komentarji pridejo sami. S tem se da dobiti ogromno pozornosti. Toda hitro lahko tudi pretiravaš."
Imamo Štajerci radi nekoliko bolj grob, neposreden humor?
"Definitivno. Štajerci smo bolj neposredni in to tudi cenimo. Če neko stvar preveč zapakiraš, lahko pri publiki hitro izgubiš nekaj točk. To so regionalne posebnosti. Kljub temu da je Slovenija majhna, razlike obstajajo. Meni je na Štajerskem logično lepo nastopati, ker sem domačin, vendar tudi drugi komiki pravijo, da je tukaj dobro občinstvo in veliko kulturnega dogajanja."
Slovensko stand-up sceno dobro poznate tudi kot organizator. V kakšni kondiciji je trenutno?
"Dogaja se nam industrija. Včasih je bila predvsem scena. Poklical si kolega, skupaj sta šla nekam nastopat, nihče ni natanko vedel, koliko bo zaslužil, in vsi smo bili predvsem veseli, da lahko to delamo. To je bilo obdobje ljudi, ki so danes na vrhu, pred desetimi ali petnajstimi leti. Danes imamo velike komercialne produkcije, kjer je vse organizirano na zelo visoki ravni. Prideš, narediš svoje in greš naprej. Vidimo velike turneje, ogromno prodanih vstopnic. To je industrija."
In kaj se v takem sistemu zgodi z mladimi komiki?
"Na dnu je piramida zelo široka. Ogromno je zanimivih mladih komikov, ki težko pridejo do priložnosti. Včasih so mladinski in študentski klubi organizirali redne večere stand-upa. Danes si marsikdo reče: zakaj bi večkrat na leto organiziral majhen večer, če lahko enkrat pripeljem veliko ime, naredim velik dogodek in imam lepe fotografije? Tudi publika se je po koroni spremenila. Ljudje manj hodijo ven in želijo dogodek, ki je 'nekaj velikega'. Zaradi tega je scena zelo plodovita, prostora za razvoj pa je manj."
Pred leti so bile komičarke skoraj izjema, danes imajo velike uspešnice. Ženske prevzemajo stand-up?
"Ne bi rekel, da prevzemajo. Dobile so enakopravno mesto. Dokazale so, da prodajajo vstopnice, da so zanimive in da njihove predstave zdržijo več sezon. Včasih smo imeli celo 'ženski večer stand-upa', kar je bilo pravzaprav malo smešno, saj je bil praktično vsak drugi večer moški večer, samo da mu tako nismo rekli. Danes se je normaliziralo, da je komičarka pač komičarka. Še vedno je verjetno večina minut na slovenskih stand-up odrih moških, zato o ženski dominaciji težko govorimo, je pa vzpostavljenega precej več ravnovesja."
Ena večnih komičnih tem je seks. Koliko ga je v vaši predstavi?
"Skoraj nič. Moško-ženski odnosi in seks so skupni imenovalec skoraj vseh ljudi in zato jih je zelo lahko uporabljati. Ravno zaradi tega sem se jim od začetka nalašč izogibal. Tema je prelahka. Živimo v okolju, kjer se o seksu še vedno ne govori povsem sproščeno, zato že samo to, da komik začne govoriti o njem, ustvari napetost in smeh. Nekatere šale lahko delaš praktično v nedogled in vedno bodo delovale. Ampak če bomo vsi delali isto, bomo vsi isti. Mene zanima nekaj drugega."
Kakšno različico Davida Gorinška pa doma dobi vaša žena?
"Pravi, da sem včasih preintenziven. Drugače sem precej umirjen, ampak pri zafrkancijah me mora kdaj malo ustaviti in reči: 'V redu je, dovolj.'"
Koliko si jo upate vključevati v material?
"Enkrat mi je rekla, naj vključim karkoli želim. Ampak jo uporabljam samo tam, kjer je to smiselno za zgodbo. Govorim recimo o poroki in medenih tednih, zato seveda nastopa tudi ona. Nikoli je ne bom vtaknil v šalo samo zato, da bi lahko rekel, da govorim o svoji ženi. Če je bila del resnične zgodbe, dam noter njen pogled, njene besede, njen odziv."
Je tudi vaš prvi kritik?
"Velikokrat jo vprašam, kaj si misli. Na srečo je zelo iskrena in mi vse pove takoj. Nima vedno prav, tako kot nihče nima vedno prav, ampak mi je dober kompas. Včasih pijeva kavo, meni nekaj pade na pamet, začnem zapisovati, ona pa še kaj doda. Je moj podporni steber."
Je kak nastop, ki ga nikoli ne boste pozabili?
"Bob leta zagotovo. To je bil eden lepših trenutkov. Spomnim se tudi svojega prvega Lenta. Moja kariera ni šla tako, da bi samo rasla in rasla. Dolgo ni šlo nikamor, potem pa je počasi začelo iti navzgor in Lent je bil eden prvih trenutkov, ko sem začutil, da se nekaj premika. Seveda si zapomniš tudi katastrofe. Nekoč me je žena najela, da na rojstnem dnevu naredim roast njenega moža. Dala mi je material, gospod pa ga očitno ni sprejel najbolje. Sredi nastopa se je obrnil in odšel mimo vseh gostov ven. Jaz pa stojim tam in razmišljam: 'Dogovorjeni smo bili za dvajset minut. A zdaj nadaljujem?' To so trenutki, ko se precej naučiš."
Dolgo ste živeli v Mariboru, čeprav ste Konjičan. Kako danes vidite mesto?
"Meni se zdi, da se stvari počasi urejajo. Imeli smo obdobje, ko se je veliko gradilo, zdaj pa bo treba te prostore napolniti z vsebino. Odpira se Rotovž, Narodni dom je pred nekaterimi novimi zgodbami, nastajajo novi prostori in projekti. Pri ljudeh, ki želijo nekaj ustvarjati, opažam energijo. Odpirajo lokale, širijo posle. Imam občutek, da je bilo zadnje obdobje priprava in da zdaj prihaja čas, ko se bo videlo, kaj bo iz vsega tega nastalo."
Je v mariborski mentaliteti preveč pajzla in jamranja?
"Ne, glih prav! Če ne bi jamrali, tudi stand-upa ne bi bilo. Konec koncev je komedija pogosto kritika nečesa. V Maribor sem začel hoditi že kot srednješolec in tukaj sem se vedno počutil domače. Potem sem šel študirat v Ljubljano in ko sem se vrnil, sem šele ugotovil, da mi ta mariborski pridih ustreza. Jamranja in pajzla je ravno prav."
Koliko ste danes kot državljan živčni zaradi sveta okoli sebe?
"Težko je biti povsem miren. Imamo vojne, krize, težave v zdravstvu, vprašanje pokojnin in kup drugih problemov. Mene moti predvsem to, da se toliko energije porabi za stvari, ki ne vodijo nikamor. Vsi povedo, kaj mislijo, redkeje pa kdo reče: 'To bom naredil in tako bom to rešil.' Veliko stvari nato obvisi nekje na Instagramu in kot družba se ne premaknemo naprej. Preveč se ukvarjamo s tem, kdo je komu kaj rekel, premalo pa z rešitvami."
Je to trenutek, ko je komiku vrag odnesel šalo?
"Ne. Bil sem marsikje po svetu in veliko držav je v bistveno slabšem položaju kot Slovenija, pa ljudje še vedno živijo. Včasih se zdi celo, da so bolj zadovoljni od nas. Ob vsem, kar imamo, bi morali predvsem najti neko pot do več miru. Mislim, da nam ne manjka tako zelo veliko."
Dolga leta ste delali tudi na radiu. Je ta zgodba končana?
"Ne bi rekel. V radio sem se zaljubil že zelo zgodaj. Kasneje se je to deloma preselilo v podkaste, ki so v nekem smislu samo radio na internetu. Osem let sem delal na radiu in še vedno imam zelo rad predvsem manjše lokalne postaje. V njih je nekaj romantičnega. Všeč so mi lokalne novice, všeč mi je, da slišiš, kaj se dogaja v nekem kraju. Ko si leta v redakciji in spremljaš veliko politiko, čez čas ugotoviš, da se pogosto samo zamenjajo imena in priimki. Ko sem z distance spet začel poslušati manjše radie, sem ugotovil: aha, še vedno sem zaljubljen v radio."
Zdaj bom nekoliko žleht. Če bi imeli mariborsko volilno pravico – bi volili za Bora Greinerja, svojega bivšega šefa z Radia City?
"Ja. Ostalih možnosti sicer ne spremljam prav podrobno, Bora pa poznam in bi volil zanj. Mislim, da je človek za to pozicijo."
Za konec: zakaj naj ljudje pridejo na Skrajno resno?
"Ker se bodo prišli nasmejat. Jaz pravim, da je stand-up masaža za možgane. Ko te boli mišica, greš na masažo in nekdo jo pregnete. Pri stand-upu se usedeš, nekdo ti eno uro masira možgane in naslednji dan greš v službo malo boljše volje in nekoliko bolj spočit. Tudi za sprostitev je treba skrbeti. Z mano bosta nastopila še dva mlajša komika, Tim Andrić in Andrej Bakreni. Tako kot so starejši pomagali meni, ko sem bil mlajši, želim zdaj tudi sam dati prostor tistim, ki prihajajo za nami."
In en stavek, zaradi katerega moramo priti?
"Izvedeli boste, kdo je po mojem mnenju pravi ded."
