Marko skače, Marko skače
po hodnikih parlamenta,
ko z odskokom se ogreje,
ga odriv ponese daleč,
od vrat sveta do vrat zbora,
ne zamudi prav nobene seje.
Uganka zavozlana je in nerešljiva,
kaj Marka iz dneva v dan poganja,
da prav nikjer ne manjka,
da v državnem hramu vsevprek paradira,
nič ga ne ustavi, nihče ne prekine,
zagnane volje prav nič ne zradira.
Nosi njega veter slave,
on zdaj pisal bo postave,
pot uspeha videti je tlakovana,
dokler za vogalom ne pričaka ga ukana.
Komisija, ki denar bi prečesala,
štela evre, še za pice in pijačo,
ki jo častil z lastnimi je žulji,
po godu ni Alenki,
ki papirje premetava z vsemi členki.
Marka fokus Alenka malo zmede,
ne pusti mu do besede, maha on z dokazi,
kaj mu neki je storiti, da dokaže,
da le iz žepa dal je gostom piti,
nastavljal on je dolgo desno lice,
a nič več, ne da se več motiti,
zdaj napočil čas je popravljanja krivice.
Marku utrne ideja se nenadna,
kazensko ovadil bo nepridipravo,
raje dvakrat kot nikoli,
Marko iz sveta, Marko iz Fokusa,
kaj neki misli si Alenka in predstavlja,
naj kot predsednika spoštljivo ga naslavlja
in oblasti Janeza vsak dan nazdravlja.
Marko Alenke vseeno ne utiša,
ona vrta dalje neotesano, spodjeda in najeda,
a ovadba še je tržna niša, Marko hitro to spregleda,
naj Alenka pazi se in ne zlorablja položaja,
Marku ona niti malo ne ugaja,
naj se ve in sliši daleč:
Marku pač nobeden ne nagaja!
