Danes je na okrožnem sodišču v Murski Soboti potekala tretja obravnava v zadevi Suzana Lukovnjak, proti kateri je Pokrajinska in študijska knjižnica (PiŠK) Murska Sobota oziroma njena zakonita zastopnica, direktorica Klaudija Šek Škafar, vložila zasebno tožbo. Lukovnjakovi se očita, da je v javnem pismu županu MO Murska Sobota Damjanu Anželju februarja lani kot zastopnica sindikata Glosa Pišk navajala neresnice, s tem pa domnevno škodila ugledu knjižnice.
Sodnica Natalija Goldinskij Husar je po tem, ko je aprila prisluhnila sedmim pričam, med katerimi so bili štirje člani sindikata, predsednik sveta zavoda Roman Ratkai in župana obeh občin ustanoviteljic zavoda Damjan Anželj in Marko Virag, danes prisluhnila še petim pričam, ki jih je na prostor za priče povabila tožeča stranka. Med njimi so bili zaposleni v PiŠK Bojan Režonja (zaposlen v PiŠK do leta 2024), Aleš Mihorič, Klaudija Šeruga, Boštjan Zver in na koncu še Lidija Kreft, ki je tudi predsednica strokovnega sveta.
"Informacije znotraj knjižnice ne krožijo"
Na začetku obravnave je zagovornik tožeče stranke Andrej Janežič sodišču predložil novo dokazno gradivo – dopis Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je vodstvo PiŠK, kot izhaja iz tega dokumenta, že 2. novembra 2020 obvestila, da njihove štiri krajevne knjižnice več ne dosegajo kriterijev za le-te, zato se jih spremeni v premične zbirke. Tožeča stranka se je na današnji obravnavi namreč v nasprotju s prejšnjo, na kateri so se sklicevali na to, da naj krajevne knjižnice ne bi nikoli obstajale, odločila, da bo zagovarjala stališče, da krajevne knjižnice s spremembo v premične zbirke niso izgubile ničesar, kar se tiče kakovosti storitev. Vendar je na koncu ravno ta dokument "uporabila" odvetnica tožene stranke Mojca Bertalanič Foršek. "Ta dokument je dokaz, da ste vi že leta 2020 bili seznanjeni s tem, da krajevne knjižnice več ne zadostujejo kriterijem, ampak vse do danes zaposleni o tem niso vedeli nič. To je še en dokaz o tem, da informacije znotraj knjižnice ne krožijo, kar je eden od virov nezadovoljstva članov sindikata," je bila jasna.
"Boj sindikata za spremembo vodstva, ne sindikalni boj"
Priče razen Režonje, ki v tistem času ni bil več zaposlen v PiŠK, so izpovedale, da so za pismo sindikata županu MOMS izvedele iz medijev in da jih je najbolj zmotila izjava, da se v knjižnici zaposluje po načelu negativne selekcije. Lidijo Kreft, ki je bila zaposlena šele mesec in pol, ko je pismo prišlo v javnost, pa je zmotila kar celotna vsebina, kot je izpričala. V nadaljevanju sicer ni poznala odgovorov na kar nekaj vprašanj odvetnice Bertalanič Forškove, kar se tiče dela knjižnice, čeprav je, kot že omenjeno, tudi predsednica strokovnega sveta. Po njenem mnenju ta sicer deluje strokovno in v skladu s svojimi pristojnostmi, na temo očitkov, da PiŠK zaostaja za drugimi primerljivimi slovenskimi knjižnicami denimo glede (ne)uporabe sistema RFID, pa je celo izjavila, da ta tehnologija ne bi olajšala dela zaposlenih in da recimo tudi bralnikov knjižnica ne potrebuje. Na očitke o svojem delovanju v strokovnem svetu, iz katerega je nedavno izstopil eden od članov Karel Šavel, pa je dejala še, da ne vidi razloga zanje in da gre zgolj za poskus diskreditacije.
Že na aprilski obravnavi je beseda tekla tudi o domnevnem drugem pismu, ki naj bi ga županu MOMS poslal preostali del zaposlenih v PiŠK, ki niso v sindikatu in ki naj bi v tem pismu izrazili nestrinjanje z vsebino prvega pisma, torej pisma članov Glose PiŠK. O tem, ali so to drugo pismo podpisali tudi sami, so bili povprašani Aleš Mihorič, Klaudija Šeruga in Lidija Kreft, na kar pa niso želeli odgovoriti – vsaj sprva. Da je pismo podpisala, je nato izpričala Šerugova in to pojasnila s tem, da se ni strinjala z načinom, kako je sindikat Glosa PiŠK pristopil k reševanju težav. Po njenem mnenju bi se morali obrniti na vodstvo oziroma na Alberta Halasza, ki je v tistem času nadomeščal Šek Škafarjevo, ker da je bil Halasz zmeraj odprt za pogovore.
"PiŠK svoj ugled kvečjemu znižuje sama"
Po zaslišanju prič je sledil premor in nato še zaključna beseda obeh odvetnikov, pri čemer je Janežič pismo sindikata označil za "boj sindikata za spremembo vodstva, ne sindikalni boj" in za Lukovnjakovo predlagal kazen treh mesecev zapora s poskusno dobo enega leta. Mojca Bertalanič Foršek je nato predstavila svoje argumente, pri čemer je poudarila, da vedno zmaga pravica do svobode govora, še toliko bolj, ko gre za sindikalno delovanje in vsebino, ki zadeva širšo javnost. "Javno pismo županu poziva k rešitvi, in to je sindikalno delo. Očitno pa je tudi naletelo na plodna tla, saj so vsi očitki sedaj navedeni v strateškem načrtu MOMS na področju kulture," in še, da si "PiŠK svoj ugled kvečjemu znižuje sama, zlasti ko toži sindikalno zaupnico in daje predloge za rabo madžarskega jezika na nedvojezičnem območju, nad čimer se je zgražala celotna slovenska javnost". Prisotni pa smo izvedeli tudi, da je morala Suzana Lukovnjak za ta dan, "ko je tukaj zaradi vas, direktorica," Šek Škafarjevo prositi za izredni neplačani dopust. "Toliko o razmerah in odnosih v knjižnici," je sklenila odvetnica.
Sodnica Natalija Goldinskij Husar si je nato vzela nekaj časa, preden je izrekla sodbo, na kateri pa ni bilo prisotne ne Šek Škafarjeve ne Janežiča. Suzana Lukovnjak je bila oproščena obtožb o domnevnem obrekovanju, saj po besedah sodnice ni prekoračila meje sindikalnega delovanja. Določila je tudi, da se ji povrnejo vsi stroški, nastali v kazenskem postopku.
