(ŠESTI DAN) Nova realnost za Goloba in Slovenijo

Z debelo zamudo se je na prizorišču, kjer je vladajoča Svoboda čakala razplet nedeljskih volitev, pojavil premier Robert Golob. Značilni nasmešek, gestikulacija zmagovalca in zatrjevanje, da gre stranka, ki je nastala tik pred parlamentarnimi volitvami 2022, po zmagi naprej. V drugi vladni mandat, se je dalo razumeti. Šef vlade, ki je na finalnih soočenjih, sploh na tistem po vrnitvi iz Bruslja, kamor je letel razlagati prisluškovalno afero (z domnevnimi izraelsko-esdees odtisi), bil videti potolčen, razrvan, se je sestavil za povolilni nastop, s katerim je prevzel iniciativo. Nekaj mesecev in tednov nazaj je bil skoraj odpisan, najsi zaključni obrat v tekmi pripišemo seriji napak pod znamko JJ/SDS ali lijaku, ki se je okoli Golobovega gibanja ustvaril za vnovično obrambo pred janšizmom, je ponovitev volilne zmage v podalpskih legah postala redkost. V volilni noči se je za politika, ki je v prve vrste stopil po odstrelitvi z vrha Gen-I, začelo novo politično življenje. Volivci niso odstavili njega, so pa odpoklicali njegovo koalicijo, torej trojček s SD in Levico, ki jo politični komentariat postavlja najbolj v levi del političnega prostora od vseh dosedanjih. Tudi prej rekordno zmagoviti Svobodi so opazno zmanjšali domet v državnem zboru. Identitetna, programska in mobilizacijska kriza levice se je z volitvami dokončno izrisala. Svoboda je dobila mandat, a brez trdnega temelja, na katerega bi ga lahko naslonila.

Ni naključje, da je Golob (v nedeljo zvečer in med kampanjo) večkrat naglasil, da so poskrbeli za najranljivejše, zdaj se fokus premika "naprej", v "ambiciozno Slovenijo", razvojno koalicijo in politično širino, torej v bližino besed, ki so determinirale volilno kampanjo NSi (+SLS+Fokus) in Demokratov. Enobarvna, enodimenzionalna levosredinska koalicija v konstelaciji sil, ko se je volilno telo najbolj doslej nagnilo v desno, ni več možna. Bo Golob vrgel pod vlak "poseben odnos", ki ga je imel z Levico? In zavil s pogovori v smer, za katero v resnici najbrž ni dobil mandata levoliberalnih volivcev? Ali pač? Torej zasuk v (neo)liberalno desno? Ali ga sploh lahko preživi srednje- in dolgoročno? Gotovo si je v zadnjem mandatu jako vznemirjeni kapital te dni telefonira in piše sporočila, da bi bila za njihove interese najboljša mešana koalicija 2+2. Torej še s (Han-)SD. Nekakšna "AmCham koalicija" brez ekstremov, to je ta formula? Brez JJ, proti kateremu bi se prebudili kolesarji, brez Mesca, ki bi ga kapital rad videl daleč vstran, in brez novega faktorja, Stevanovića? Goloba, ki je volitve dobil, iz povolilne aritmetike ni mogoče kar tako eliminirati, a je veliko vprašanje, če so v Sloveniji in ob tukajšnji političnih praskah, globokih ranah med blokoma sploh možni scenariji, po katerih bi si tabora dovolila sodelovanje onkraj jarkov, prek katerih sta se obstreljevala. Vemo, kaj vse se je dogajalo in izreklo med Svobodo in NSi (Knovs, obvodno financiranje, Dars, Janković ...). Je opcija ponudba z mandatarjem, ki ni Golob? Vprašanje, če bi bilo karkoli dovolj, četudi je v pragmatični politiki skoraj vse možno. Pri Vrtovcu pač naprej sanjajo svoje pomladne sanje, v katerih korakajo za domovino z Janšo naprej. Mimogrede, samoevalvacija o preboju stranke je jako relativna, saj sta k temu dodala predvsem še volilna partnerja. 

Golobove karte torej v resnici niso najboljše, daleč od optimalnih, veliko novega političnega znanja in veščin bi moral pokazati, da se mu izide. Bo uspel potencialne sogovornike za koalicijo, ki jim srce bije za desnico, prepričati z dokazi, da je bil izraelski torpedo v volitve res režiran na Trstenjakovi? Janez Janša je, čeprav je prebil nekatere strope SDS, izgubil še ene volitve več v svoji karieri, zato nadaljuje pritisk, ustvarja kaos in servira iz Bannonovega učbenika še povolilne lekcije delegitimacije volilnega procesa. Ko del političnega prostora ne priznava več legitimnosti izida, se odpira vprašanje, ali sploh še obstaja skupni okvir, znotraj katerega se politika odvija. Brez tega pa demokracija postaja le še formalnost. Volitve spodbija na točki, kjer si je sam zadal udarec, torej s pozivom k bojkotu predčasnih volitev, druga pomembna točka, kjer ni bil enako uspešen, pa so bili upokojenci, saj je bazo, kjer je doslej dobro delal, zanemaril oziroma prepustil lunatičnemu Ruparju. Četudi je najbrž edini, ki bi lahko svoje poslance zlomil, da je treba takoj na še ene volitve, ni dvoma, da bo ob dimni zavesi, ki jo spušča, hitro sam začel operacijo četrte vlade. Z Vrtovcem, ki mu je zvest, Logarjem in Stevanovićem bi prišli do 48 glasov, s čimer bi potrdili politično prestrukturiranje v desno. Na neoliberalne note, ko gre za gospodarstvo, oboroževanje, mednarodno pravo, odnos do sociale, so uglašeni vsi, vsekakor tudi Resnica. Ta ima večji odklon pri Rusiji. Antisistemskost Stevanovićeve formacije, za katero je vprašanje, koliko jo njen predsednik obvladuje, je namreč bolj kulisa za predvolilne potrebe (Moč ljudem, proti elitam!) kot dejansko stanje; stranka je prej simptom trumpovske preobrazbe politične krajine, ki ima v SDS številne oboževalce. Janšev idealni scenarij bi ob Logarju in Vrtovcu bili seveda še SD, stranka, s katero je SDS v preteklosti že znala bolj ali manj vidno sodelovati. 

Samoumevnosti, kot so bila Ljubljana in urbana središča kot branik pred konservativizmom, ni več. A ta čas se je po Evropi marsikje že končal, poglejmo v Nemčijo in Francijo, kjer so stabilne, ideološko jasne vlade z močnim mandatom vse redkejše. Nadomeščajo jih krhke koalicije, ki temeljijo na kompromisih – pogosto tudi takšnih, ki presegajo klasične, doslej afirmirane ideološke delitve in segajo v interesne/kapitalske povezave. Polarizacija na vrhu in fragmentacija nižje, težavno sestavljanje političnih večin, ki lahko oblikujejo koherenten program, naraščajoča vloga protestnih in suverenističnih gibanj ter vse večja volatilnost volilnega telesa so realnost. Z Golobom ali Janšo. Svet pa je takšen, kompleksen, nevaren, poln brezbrižnih "norcev", ki mu vladajo, da države, kot so Slovenija, nimajo manevrskega prostora, da bi se zafrkavale in eksperimentirale. Naj se vsaj tega, kako resno se bo treba nekaterih stvari v kriznem času lotiti, zavedajo vsi, ki bodo naslednje dni sestankovali, se pogajali in poganjali pekarne zarečenega kruha.