1. Država trdi, da na našem trgu pogonskih goriv manjka konkurence, saj Petrol in Mol obvladujeta skoraj devet desetin trga, deloma državni Petrol je tu veliko bolj merodajen, drugi ponudniki, na čelu s Shellom, na trgu niso dovolj zaznavni. Ko je trg nekaj časa živel brez regulacije, so se cene malo zvišale, koliko ravno zaradi deregulacije, je težko reči, a domnevajmo, da bi odprava regulacije povzročila manjši skok. /.../
2. Velja prepričanje, da država ceno goriv tišči navzdol tudi zato, ker to znižuje inflacijo.
3. V Sloveniji veliko potujemo, lahko rečemo, da je manj centralizirana in da veliko ljudi na delo potuje v središča, zlasti v Ljubljano. Ker je javni prevoz slabo razvit, se potuje predvsem z avtom, zato za gorivo odštejemo v povprečju več kot v večini drugih držav. Zato država želi nad cenami držati pokrov. Mimogrede: tudi gneče na cestah imajo verjetno kaj opraviti z razmeroma ugodno ceno bencina.
Te tri točke pomenijo: delničarji drobnoprodajnih trgovcev s pogonskimi gorivi pravzaprav subvencionirajo mobilnost Slovencev, manjšajo bolečine zaradi šibkega javnega prevoza in verjetno pripomorejo k manjši rasti drugih cen. Pa ima država, tudi sama delničar Petrola, prav, ko tovrstne subvencije zahteva od Petrola, Mola, Shella in drugih? V to se ne bi spuščali, to je izjemno politična debata, naše mnenje sicer je, da bi trg naftnih derivatov moral biti prost, če ni hudih pretresov, a hkrati ne kaže prezreti argumenta pomanjkanja konkurence.
Naloga pametnih politikov pa je, da iščejo kompromise. Ureditev, da se cene na avtocestah oblikujejo prosto, zunaj njih pa državno, se zdi nekak kompromis. Zaradi njega trgovci sicer niso vpili od sreče, a dejstvo je, da je višja cena na avtocestah vendarle pripomogla k njihovi zadovoljivi dobičkonosnosti in tudi državljani Slovenije niso bili 'prikrajšani'."
Vir: Finance
