
"Zadnjih nekaj let je kazalo, da bo država po tridesetletni letargiji le posegla v stanovanjsko vprašanje in končno začela izpolnjevati 78. člen ustave: 'Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.' Takšna obljubljena ustvarjalnost bi seveda zahtevala bistveno preureditev družbenih in prostorskih razmerij moči v Republiki Sloveniji.
Še posebej, ker pri popolni pasivnosti države pri reševanju stanovanjskega problema ni šlo za pomoto, ampak za načrtno politiko: nepremičnine so lahko zlata naložba samo v državi, ki ne pozna nepremičninskega davka, ki ne ureja in nadzoruje najemnih razmerij, ki pušča lastnikom povsem proste roke pri odločanju, za kakšne nestanovanjske namene bodo uporabljali svoja stanovanja, in ki razume gradnjo javnih najemnih stanovanj kot samo še en socialni transfer. /.../
Vse vlade do sedaj se na področju stanovanjske problematike pretvarjajo, da imamo v ustavi samo en člen in da ta zagotavlja popolno svobodo pri razpolaganju z zasebno lastnino. Vendar takega člena ni ... /.../

Za Avstro-Ogrsko je Karl Kraus nekoč dejal, da se človek začne nekje pri baronskem nazivu, vsi na nižjih družbenih klinih pa nimajo pravih državljanskih pravic. V Sloveniji 21. stoletja se državljan začne nekje na klinu lastnika nepremičnine – vsi ostali naj potrpežljivo čakajo na rezultate občinskih loterij in žrebanj za najemne drobtinice, ki jih lahko zgradijo stanovanjski skladi. Kdo pravi, da država ne zagotavlja možnosti za primerna stanovanja? Če imajo srečo, izpolnjujejo vse pogoje in se prijavijo na stanovanjsko loterijo, si lahko stanovanje z najemnino, dražjo od dunajske, po verjetnostnem računu zagotovijo že po kakih desetih letih čakanja."
Vir: Delo





