
"Na srečo pri nas ni omembe vrednih količin redkih rudnin ali nafte. Če bi bile, ne bi imeli samostojne države. Edini zares neprecenljiv naravni vir, ki ga ima Republika Slovenija, je prostor. Nekoliko več kot dvajset tisoč kvadratnih kilometrov pod Alpami ni najslabši prostor, ki bi si ga lahko izbrali za vedritev pred globalno kataklizmo. Na našo žalost pa smo iz naše največje prednosti v preteklih desetletjih sistematično ustvarjali največja tveganja: uničevanje samopreskrbe s hrano in lesom, spodbujanje kaotične pozidave plodnih, poplavnih in plazovitih površin ter izdatne subvencije individualnemu motoriziranemu prometu so samo nekateri najbolj akutni pokazatelji, da so šle stvari narobe. /.../

Enačenje osebne svobode s svobodnim razpolaganjem z zasebno lastnino spominja na nekdanje madžarske magnate, razrast birokratskega aparata pa pri življenju ohranja pristno habsburško-kafkovsko tradicijo. Jugoslavija je v ta nacionalni golaž prispevala vsaj tradicijo normativnega kardeljevskega mišljenja, da so razvojne politike in družbene spremembe stvar parol in nenehno spreminjajočih se zakonodajnih sintagem, ne pa dolgotrajnega kovanja in ponotranjenja razvojnega konsenza. Problem Slovenije torej ni v tem, da je majhna država, ampak v tem, da se na vseh upravnih ravneh pretvarja, da je velika. Morda se v tem iskanju miniimperija na dvajset tisoč kvadratnih kilometrih skriva nekaj manjvrednostnega kompleksa. Predvsem pa je zelo slaba podlaga za infrastrukturo odpornosti, ki jo v vedno bolj nestabilnem svetu krvavo potrebujemo.
Iz različnih imperialnih preteklosti imamo navsezadnje tudi zelo pozitivno zapuščino, kot so bogata kulturna dediščina, ponavljajoč se uporniški boj za svobodo, še vedno delujoča socialna država, poglobljen (četudi pogosto dvoličen) odnos do narave. V tej državi bi bilo lažje živeti, prostor pa bi lahko upravljali bistveno bolj učinkovito in trajnostno, če bi namesto najmanjše velike države postala največja majhna država."
Vir: Delo





