"Moja abstinenca se ni zgodila z danes na jutri. Prve tri mesece brez alkohola sem se počutil fenomenalno. Življenje je bilo nekaj povsem drugega kot prej. Najbolj me je pretreslo, ko sem se zazrl vase in ugotovil, kako dolgo sploh nisem vedel, kaj početi s preostankom časa, če ne bi pijančeval.
Po teh treh mesecih sem spet pokusil alkohol, ampak mi ni ugajal, zato je naslednje obdobje abstinence trajalo še dlje. In nato se je zgodba ponovila: ko sem se ga zadnjič napil, mi je bilo tako grozno, da me je želja po alkoholu povsem minila.
Včasih še začutim impulz. Telo ima svoj spomin in včasih najbrž pogreša naval dopamina, ki pride po prvem ali drugem pivu. Tega morda malo pogrešam, to pa je tudi vse. To je bila tudi edina dobra plat alkohola. Vse, kar je sledilo po teh dveh pivih, je bilo tako slabo, da sem lahko samo hvaležen, da je minilo.
Dobra plat oznake manekena za abstinenco je, da mi tako rekoč nikjer več ne ponujajo alkohola. Včasih je že malo zoprno, ko ljudje pristopajo k meni in se mi začnejo opravičevati, da na teden spijejo tri pire. Dobro, spijte jih, s tem nimam nobenega problema.
Dolgo sem mislil, da je moj problem alkohol. Ampak ko umakneš alkohol, ugotoviš, da si umaknil le vrh ledene gore. Alkohol je bil le sredstvo, ki mi je pomagalo shajati z osebnimi stiskami, ki so me spremljale vse življenje. Ko sem prenehal piti, sem se moral naučiti obvladovati notranje impulze, ki so me od srednje šole vodili, da vsak vikend spijem pet, sedem ali osem pirov. Ko se naučiš shajati s temi impulzi, lažje spoznaš, zakaj nastajajo, in življenje skušaš reorganizirati tako, da se to ne dogaja več."
