"Za staro šolo, ki se je naslanjala na etiko in vest, je veljalo, da laganje in izogibanje posledicam lastnih dejanj ni dostojno. Era populizma postavlja vse to na glavo. Če se poslanec potem, ko brezsramno popljuva predsednico države, loti še zasmehovanja etičnega kodeksa, ki poleg poslovnika definira parlamentarna pravila, češ da je zanj manj vreden od lovskega, bi nas morale zaskrbeti preference volivk in volivcev. Mogoče je nekomu tako korajžno nakladanje všečno, saj zveni podobno kot za šankom. V bistvu pa spodbuja neetično vedenje, ki postane sprejemljivo tudi za druge. Kjerkoli pač – v šoli, na ulici, v medsebojnih odnosih in v družbi na splošno, saj vzori vlečejo, še posebej iz hrama demokracije. Izvotljena načela, ki jih z nevednostjo, poenostavljenim pogledom na svet in hlastanjem po všečnosti poglabljajo "junaki našega časa", vodijo k razvrednotenju družbe. Na prvi pogled ljudje temu celo ploskajo, ker je pač fajn, če ni nič več sveto razen lastnega ega in če se jutri prekliče to, kar se danes obljublja. Proti družbi brez notranjega kompasa se sploh ni preprosto boriti. Za štart v prihodnost bi bila najprej potrebna vrnitev v preteklost. Tja, kjer se je rodila demokracija. Potrebovali bi etična sidra, o katerih je npr. Platon pisal štiri stoletja pr. n. št ...
Ob sestavljanju vlade se odvija teater s kopico sporočil. Ta pasijon ni brez dramaturških vstavkov, čeprav je ključni suspenz umaknjen, saj jim je levi pol odprl čisto pot. Toliko postaj pod težo križa uprizarjajo predvsem zato, da bi krepili vlogo žrtve in da bi se ljudstvo sprijaznjeno, če ne že ploskalo, da nas bo v kaotičnem zgodovinskem trenutku rešila njihova vsemogočna požrtvovalnost. Kaotičnega trenutka ne prepoznajo v obupnem stanju razmer v svetu, ki mu vladajo norci, še manj v vseh korupcijskih aferah, ki bremenijo bodoče nosilce oblasti ..."
