"Roberta se bomo spomnili po tem, da je prvi prekršil neki nenapisani protokol, da je govoru dodal neko simbolno dimenzijo, pa čeprav smo vsi videli, da je vse skupaj malo preveč zaigrano, malo štorasto in to ni del njegove osebnosti. Ampak čez petintrideset let bo Robert frajer, ki ni le pridigal, temveč tudi čisto normalno tam na štengi pod velikim odrom Cankarjevega doma sebe zapisal kot nekaj normalnega.
Na vprašanje, kaj pa je takrat predsednik vlade govoril, se bo čez petintrideset let le redko kdo spomnil vsebine, stavkov, poudarkov in izrečenih misli. Robert Golob je stavil na citat, za katerega si po tihem želi, da postane njegov za veke vekomaj. Ta se sliši približno v smeri, da povezovanje in sodelovanje ne sme biti utopija, temveč strategija. Robert ni prvi, ki stavi na povezovanje, sodelovanje, da le povezani zmoremo vse, da enotni premagamo vse in da v trenutkih, ko sodelujemo, premikamo gore. Je pa prvi, ki je zanikal utopijo in posegel po strategiji. Seveda se vse lepo sliši, ampak realnost gre drugo smer. V neoliberalnem svetu egoistov je iskanje povezanosti in sodelovanja obsojeno na neuspeh. /.../
Enkrat, če ne prej, pa čez petintrideset let, se bo treba vprašati, ali te proslave sploh še potrebujemo. Ali res potrebujemo vsakoletno trkanje po prsih in iskanje razlogov, da smo še skupaj. Letos smo imeli šest takšnih trkanj: Prešernov dan, upor proti okupatorju, 80-letnico konca druge svetovne vojne, dan državnosti, dan reformacije ter dan samostojnosti in suverenosti. Z državo, ki mora šestkrat na leto sebe vzpostavljati kot entiteto, je nekaj narobe. Ali pa je kaj hudo narobe z oblastniki, ki tako radi stojijo na odrih. Za začetek je že fino, da kdo tudi sede na stopnice. In malo opazuje sodržavljane. Skratka, da je tiho ..."
Vir: Dnevnik
