"Ob gledanju prepotentnih politikov (mimogrede, sami moški) me je spreletela naslednja misel: pa saj so tudi oni nekoč obiskovali srednjo šolo in verjetno imeli druge ideale. Sprašujem se, kje sta se izgubila mladostna poštenost in občutek za soljudi. Smo mogoče v šoli naredili premalo v želji po čim boljših rezultatih? So premalo naredili starši, ki v želji po večjem zaslužku (nekateri) oziroma borbi za preživetje (večinoma) nimajo časa za svoje otroke? Je odgovor drugačen? Je kombinacija vsega navedenega? Je kriv sistem kapitalizma, ki s poudarjanjem individualizma in dobička vzpostavlja sistem vrednot, kjer cilj opravičuje sredstva?
Sporočila in vedenje politikov pa ne pomenijo le bitke za oblast. Vzpostavljajo sistem vrednot, ki postaja sprejemljiv in se prenaša na mlade. Komentarji pod objavami na internetu pričajo, da je raven spoštovanja drugih takšna, kot si je pred leti nismo mogli niti predstavljati. Ko na najvišje pozicije pridejo ljudje, ki v šoli ne bi nikoli mogli poučevati, kaj šele biti razredniki, je čas za pravi alarm. Kdo naj takšen alarm sproži, pa je že drugo vprašanje. Vrhovi politike ga ne bodo, saj menda ne bodo ogrozili samih sebe. Civilna družba, ki potrebuje večjo povezanost? Novi politično obrazi? Ali pa – vsi skupaj? Bolje izobraženi s tega področja lahko navedejo še kaj bolj konkretnega. /.../
Področje šolstva v času zadnje vlade ni dobilo ustreznega mesta. Narejen ni bil noben resen strateški razmislek o prihodnosti šolstva, čeprav podatki o dosežkih učencev s področja matematike, naravoslovne in bralne pismenosti pričajo o očitnem padanju rezultatov. Tudi predlogi koalicijskih pogodb, ne glede na stran, o področju šolstva ne govorijo veliko."
Vir: Dnevnik
