Že dolgo Maribor ni mesto, ki bi mu manjkalo izzivov. Manjka pa mu tudi nekaj drugega: občutek, da se velike odločitve – tudi tiste, ki vsak dan vplivajo na meščanke in meščane našega mesta – sprejemajo na podlagi strokovnih odločitev, ki morajo bazirati na merljivih in jasnih ciljih. In ne na podlagi vtisa, trenutnega pritiska ali želje po hitrem političnem »odkljukanju« problema. Sicer se s takim »ad hoc« razmišljanjem vedno bolj pogosto srečujemo tudi na nivoju države, kar je očiten znak, da so volitve blizu. Tako na državnem kot lokalnem nivoju.
Zadnji primer je semaforizirani prehod na Titovi cesti pri Europarku, ki ga MO Maribor predstavlja kot “pametni” ukrep za varnost pešcev in urejanje prometa. V javnosti se poudarjajo tehnologija, zaznavanje, “nagrajevanje pravilne vožnje” in podobne marketinške fraze. Toda mesto ne živi od fraz. Mesto živi od pretočnosti, predvidljivosti in zaupanja, da nekdo razume celotni sistem in ne samo enega točkovnega problema.
Ko prometno žilo zategneš z gumico
Titova cesta s Titovim mostom ni vaška ulica, kjer lahko “poskusimo, pa bomo videli, kaj bo”. Takšnih poskusov občinske uprave je Maribor v zadnjem času videl že kar nekaj, rezultati pa so na obrazih meščank in meščanov puščali bolj ali manj grenke nasmehe. Gre za eno ključnih mestnih prometnih žil, ki je prometno obremenjena in zato občutljiva, s kompleksnim pretokom in posledicami, ki se ne končajo pri Europarku, ampak se razlezejo po celotnem cestnem omrežju, kolikor ga je pač v Mariboru še sploh ostalo.
Titova cesta s Titovim mostom ni vaška ulica, kjer lahko “poskusimo, pa bomo videli, kaj bo”
Če na takšno točko postaviš semafor, v praksi ne urejaš zgolj varnosti prehoda. Posežeš v ritem celotnega koridorja: v valove, v zastoje, v časovne izgube, v emisije, v dostopnost in v živčnost ljudi, ki so že tako na robu potrpežljivosti. In točno to se zdaj dogaja. Zato so družbena omrežja polna ogorčenja, posnetkov kolon, ciničnih komentarjev in vprašanj: kdo je to odobril in zakaj? Seveda avtorji tega prometno-tehničnega zmazka z županom na čelu ne berejo družbenih kritik, ker, kaj pa »plebs« ve? Naj gredo na volitve, bodo izvoljeni in naj potem usmerjajo mestno prometno politiko, pa bodo videli, kako to izgleda…
Ne gre namreč za to, da občani ne bi marali sprememb. Gre za to, da ta sprememba deluje kot še en primer: naredimo nekaj vidnega, da lahko rečemo, da smo ukrepali –, potem pa naj se mesto prilagodi.
Varnost pešcev da. Ampak: ali je to najboljša rešitev?
Nihče razumen ne bo trdil, da je divje prečkanje prometnega odseka pri Europarku dobra ideja. Tudi mediji navajajo, da se je število nevarnih prečkanj povečalo, med drugim zaradi novega avtobusnega postajališča in večjih peš tokov. In varnost pešcev je seveda legitimna in nujna tema. Ampak ravno zato je toliko bolj nerazumljivo, da je končni odgovor – semafor – videti kot edina domišljija, ki jo je sistem sposoben proizvesti.
V prometnem načrtovanju namreč obstaja razlika med rešitvijo, ki “nekaj naredi”, in rešitvijo, ki optimizira celoto. Semafor je tipična rešitev prve kategorije. Vidna je, hitra je, politično je prodajna. Ampak v kombinaciji z neustreznim umeščanjem, slabim usklajevanjem in brez javno prikazanih meritev lahko ustvari več škode kot koristi. Zato vsem odgovornim, vključno z županom, ki za odločitvijo svojih prometnikov stoji (kaj pa mu preostane drugega sedaj, ko je »sistem« z davkoplačevalskim denarjem že postavljen), postavljam vprašanje, ki bi moralo stati na mizi od začetka: kje so javno objavljene strokovne podlage za sprejeto odločitev? Kje so simulacije, scenariji, primerjave alternativ, merjenje časovnih izgub, varnostnih učinkov in vplivov na mestno prometno omrežje? In če obstajajo: zakaj jih občina ne pokaže – mirno, transparentno, s številkami? Ker dokler ni številk, ima javnost samo dvoje: lastno izkušnjo in zdravo pamet. In obe trenutno govorita, da se je pretočnost poslabšala.
V prometnem načrtovanju obstaja razlika med rešitvijo, ki “nekaj naredi”, in rešitvijo, ki optimizira celoto. Semafor je tipična rešitev prve kategorije
Politična odgovornost ima ime in priimek
Ko občina poseže v ključno prometno točko, to ni tehnična malenkost. To je strateška odločitev. In strateške odločitve imajo političnega nosilca. V Mariboru je to župan. Ne govorim o kazenski odgovornosti. Govorim o osnovni demokratični logiki: župan vodi izvršilno oblast, potrjuje prioritete, v občinski upravi postavlja ljudi na odgovorna mesta in odobrava usmeritve, ki mu jih le-ti pripravijo. Če je odločitev slaba, je dolžnost župana, da to prizna, napako popravi ali vsaj odpre razpravo. Ne pa, da se skrije za “stroko”. Še posebej, če ta stroka ni javno pokazana. Kajti med ljudmi se ponovno nabira jeza, pa ne samo po družbenih omrežjih. Nabira pa se še nekaj hujšega: občutek, da občina ljudi ne posluša, da se dela “po svoje” in da realnost ljudi na cesti šteje manj kot piarovsko sporočilo o “pametnem prehodu”.
“Pametni” semafor brez pametnega upravljanja je samo semafor
Tudi če ima sistem zaznavanje in “nagrajuje” vožnjo po predpisih, to še ne pomeni, da bo prometno pameten. Pamet je namreč v učinkovitem upravljanju prometa: v fazah, v prilagodljivosti, v koordinaciji z bližnjimi križišči, v realnem časovnem odzivu na prometne konice, v prioritetah, kot so javni potniški promet, pešci, kolesarji – torej tam, kjer je smiselno. Če je semafor postavljen in nastavljen tako, da generira kolone, potem imamo problem – ne glede na to, kako “inovativno” se ukrep poimenuje. Razen če služi kot varovalka Titovega mostu, katerega upravljalec je MO Maribor in ki je tik pred tem, da se sesuje sam vase. A o tem kdaj drugič.
Kaj bi morala občina narediti takoj
Če želi MO Maribor ravnati odgovorno, ima na voljo zelo konkreten paket potez – brez ideoloških vojn in brez užaljenega odzivanja. Javno naj se objavi strokovne podlage (študija, meritve, simulacije, cilji, kazalniki), na podlagi katerih je bila rešitev semaforja izvedena. Objavijo naj se rezultati spremljanja trenutne prometne ureditve: merjenje kolon, potovalnih časov, varnostnih dogodkov, odziva uporabnikov. Prav tako naj se vzpostavi testno obdobje z jasnim kriterijem: če se pretočnost poslabša nad pragom in varnost ne pokaže merljivega izboljšanja, se ukrep spremeni.
Vzporedno pa se naj resno preuči še druge alternative, kot so razmislek o nadhodu (podobna rešitev odlično funkcionira nekaj sto metrov višje pri vhodu v UKC Maribor), drugačna umestitev prehoda pod Titovim mostom, ki je poceni in varna, boljša povezava in sinhronizacija med posameznimi semaforiziranimi križišči, pravilna in strokovna umestitev prehoda, ki to sedaj ni, vključno s postavitvijo ločilnega otoka in ustrezno osvetlitvijo, drug režim prečkanja cestišča v prometnih konicah. To ni znanost za Mars. To je osnovna disciplina prometnega upravljanja mesta. In jasno mora biti, kdo bo prevzel odgovornost v primeru nesreče. Vemo, da je v Hočah že bila smrtna žrtev kljub semaforju in ločilnemu otoku na cestišču.
Maribor si zasluži več od “naredili smo semafor”
Pri načrtovanju prometne infrastrukture velja preprosto pravilo: slaba rešitev je pogosto slabša od nikakršne. Ker ustvari dodatne stroške, dodatne konflikte in dodatno nezaupanje. Zato Maribor potrebuje prometno politiko, ki bo merljiva, transparentna, sistemska, predvsem pa vodena z odgovornostjo. Semafor pri Europarku ni samo semafor. Je test, ali je mestna oblast sposobna priznati, da je včasih treba stopiti korak nazaj, pogledati širšo sliko in popraviti storjene poteze, ki ne funkcionirajo, kot bi morale. Če je odločitev dobra, naj MO Maribor to dokaže s številkami. Če je slaba, naj jo popravi. V obeh primerih pa naj ne žali inteligence ljudi s tem, da jim prodaja “pamet” tam, kjer občutijo samo – prometni zastoj. Ker račun za takšno podcenjevanje javnosti zna biti krut. Že v naslednjem decembru.
