Pravijo, da si domovine in družine človek ne izbere sam. Če bi si ju lahko, bi verjetno še vedno izbrali natanko to, kar imamo, le da bi morda v paket dodali kakšen dan dopusta več in soseda, ki ne kosi trave ravno v nedeljo ob sedmih zjutraj. Slovenija je majhna. Tako majhna, da ko nekdo na Primorskem kihne, mu na Štajerskem že rečemo na zdravje. A v tej naši majhnosti se skriva vesolje čustev, tradicije in tiste pristne domačnosti, ki jo začutiš šele takrat, ko se čez prelaz vrneš domov in zagledaš tiste naše pregrešno lepe zelene hribe, ravnice, gozdove, reke in potoke. Pa vinograde seveda.
Če želimo razumeti ljubezen do domovine, moramo najprej stopiti skozi vrata povprečne slovenske hiše. To je prostor, kjer vlada posebna zakonodaja. Prvi člen te ustave se glasi: "Sezuj se in obuj copate!" To je ena izmed tistih navad, ki najbolj preseneča tujce. Lahko si predsednik države ali pa astronavt, ki je ravno stopil z Lune, toda ko prestopiš slovenski prag, boš dobil hišne copate. Običajno tiste z narezanim podplatom, ki so jih nosile že generacije in imajo sumljiv vonj po zgodovini.
Slovenska družina se najbolj čustveno poveže ob nedeljah. Nedelja ni navaden dan. To je svetišče, kjer se ob dvanajstih začne ritual. Vonj po goveji juhi je tista čustvena sidrna točka, ki nas drži skupaj. Ta juha ni le hrana, to je tekoča ljubezen, v kateri plavajo domači rezanci, dolgi natanko toliko, da si z njimi med pogovorom zagotovo poškropiš srajco. Pa praženi krompir in pečenka, ki jo oče reže z natančnostjo kirurga, mama pa zaskrbljeno sprašuje, zakaj nihče ne je sveže solate z domačega vrta. Takrat se za mizo odvija prava družinska kronika. Tu se rešujejo svetovni problemi, analizira se sosedova nova ograja in se seveda kujejo načrti za obvezno nedeljsko tradicijo, da gremo po kosilu malo na zrak.
Biti Slovenec pomeni imeti privilegij, da živiš v deželi, kjer se tradicija ne skriva le v muzejih, ampak živi v vsakem družinskem kosilu, v vsakem prepevanju ob harmoniki in v vsakem sosedskem prepiru za tistih deset centimetrov meje, ki se nato rešuje naslednjih trideset let na sodišču, a se na koncu itak zaključi s skupnim kozarcem pri zidanici.
Domovina so ljudje, ljudje pa smo združeni v družine. In slovenska družina je posebna institucija. Temelji na dveh stebrih, brezpogojni ljubezni in nenehnem delu. Pri nas ljubezni ne izražamo vedno z dolgimi govori ali filmskimi objemi. Ne, slovenska mati ti ljubezen izkaže tako, da ti spakira obilo hrane in ti zabiča, da naj ne pozabiš doma in domovine. Oče svojo ljubezen pokaže skozi tišino in ponos. Ko narediš izpit, ko dobiš službo ali ko preprosto sam zamenjaš žarnico, te oče pogleda, malce pokima z glavo, potegne iz žepa ključe kleti in reče, no, sin, greva na enega.
Posebno poglavje so družinske delovne akcije. Če mislite, da so vikendi namenjeni počitku, potem očitno niste odraščali na deželi. Sobota zjutraj je čas, ko se oglasi tisti zloglasni zvok, ropot kosilnice ali pa očetovo glasno kašljanje na hodniku, kar je jasen znak, da je spanja konec. Sledi betoniranje terase, obiranje grozdja, spravilo drv ali pa košnja tistega hriba, ki ima tak naklon, da bi na njem lahko priredili svetovni pokal v smučarskih skokih. A ko se zvečer usedemo za mizo, utrujeni, z žulji na rokah in prahom v laseh, ko oče odpre tisto svoje vino z brajd izpred hiše, si rečemo, da to smo mi. To so naša kri, naš pot, naš dom.
Mnogi naši ljudje odidejo v svet. Iskat boljši zaslužek, nove izkušnje, širša obzorja. In svet je velik, bleščeč, poln priložnosti. Lahko ješ najboljši suši v Tokiu, lahko piješ kavo v New Yorku ali pa občuduješ arhitekturo v Parizu. A nekaj se zgodi z vsakim Slovencem v tujini, ko preteče določen čas. Začne se z majhnimi stvarmi. Nenadoma ugotoviš, da tisti tuji kruh nima prave skorje. Da ljudje zunaj ne znajo skuhati prave kave. Da ti nihče ne ponudi domačih piškotov, ko prideš na obisk. In takrat se pojavi tisto slastno, a hkrati boleče domotožje. To je domotožje, ki te prisili, da v kovčku iz domovine švercaš domače klobase in cel hlebec črnega kruha, upajoč, da carinski psi na letališču nimajo posebnega treninga za iskanje prekajenega mesa.
Naša domovina je kot naša družina; včasih nas spravlja ob živce, včasih se nam zdi preglasna ali preveč zapletena. A ko se luči ugasnejo in ko svet postane preveč hladen in tuj, vemo, kje je naše zavetišče. Tukaj, pod temi gorami, ob teh ljudeh, ki te bodo vedno sprejeli z odprtimi rokami, toplim objemom in seveda – parom čistih, mehkih copat.
Ko potegnem črto pod svojim življenjem, me preplavi globoka hvaležnost do domovine
Nič se ne more primerjati z občutkom, ko se vračaš. Ko na letalu ali na avtocesti končno zagledaš tiste prve table s slovenskimi napisi. Ko se narava spet obarva v tisto našo specifično, sočno zeleno barvo, ki je ni nikjer drugje na svetu. Ko zapelješ na domače dvorišče in vidiš, da mama že stoji pri oknu, oče pa že stopa proti kleti, da bo prinesel nekaj za nazdravit.
Slovenci imamo do svoje domovine poseben, včasih malce zapleten odnos. Radi jamramo. Jamranje je naš nacionalni šport, v katerem bi na olimpijskih igrah zagotovo pobrali vse zlate medalje. Jamramo nad vremenom, nad cestami, nad politiko, nad cenami kave. A gorje tistemu, ki bi si drznil reči karkoli slabega čez našo deželo! V tistem trenutku se v vsakem izmed nas prebudi ponosni potomec kralja Matjaža.
Naša ljubezen do domovine je globoko zakoreninjena v naravi. Pokažite mi Slovenca, ki ob pogledu na prekrasne Julijske Alpe ali pa na mirno gladino Blejskega jezera ne začuti tistega domoljubnega stiska v prsih. Saj poznate tisti občutek, ko stojiš na vrhu hriba, veter ti kuštra lase, v nahrbtniku pa imaš mamin sendvič z mesom iz tunjke, zaseko in hrenom, in si rečeš: "Madonca, kako lepo je biti tu doma!" Pogled pa se ti izgubi nekje med rdečino zahajajočega sonca in meglicami v dolini.
Ko potegnem črto pod svojim življenjem, me preplavi globoka hvaležnost do domovine. Ta mi je dala vse: lepote narave, delo, pokojnino, kulturo, od Ivana Cankarja do Toneta Partljiča, ter tiste najdražje – ženo, hčerki in vnukinji. In seveda prijatelje, tiste redke, a prave. Danes se sicer sprašujem, ali ljudje sploh še znamo vse to dovolj ceniti. Opažam, da je danes marsikomu telefon pomembnejši od sočloveka in da ljudje še vedno gradimo preveč ograj in premalo mostov.
Naše odhajanje, čeprav nihče ne odhaja po lastni volji, s seboj prinaša zavedanje, da je življenje kljub vsem tišinam, črnim mislim in človeškim napakam lepo in natanko takšno, kot se ponuja samo po sebi. Brez olepšav, iskreno in preprosto.
