Energija je oblikovala pot človeštva – od obvladovanja ognja do izkoriščanja pare in cepljenja atoma. Danes smo na pragu nove dobe. Sonce vzhaja za dobo čiste energije.
Lani je skoraj vsa nova energetska zmogljivost izhajala iz obnovljivih virov. Naložbe v čisto energijo so poskočile na 2 bilijona ameriških dolarjev – 800 milijard več kot v fosilna goriva.
Sončna in vetrna energija sta trenutno najcenejša vira električne energije na svetu. Sektorji čiste energije ustvarjajo delovna mesta, spodbujajo rast in poganjajo napredek, čeprav fosilna goriva še vedno prejemajo bistveno več subvencij.
Države, ki se oklepajo fosilnih goriv, ne ščitijo svojih gospodarstev, temveč jih spodkopavajo – zmanjšujejo svojo konkurenčnost in zamujajo največjo gospodarsko priložnost 21. stoletja.
Čista energija prinaša tudi energetsko suverenost in varnost. Trgi fosilnih goriv so izpostavljeni cenovnim šokom, motnjam v oskrbi in geopolitičnim pretresom, kot smo videli ob ruski invaziji na Ukrajino. A sončna svetloba nima cenovnih skokov, veter ni pod embargom in skoraj vsaka država ima dovolj obnovljivih virov, da bi lahko postala energetsko samozadostna.
Ne nazadnje čista energija tudi spodbuja razvoj. Lahko doseže na stotine milijonov ljudi, ki še vedno živijo brez elektrike – hitro, cenovno dostopno in trajnostno; zlasti prek rešitev, ki so zunaj elektroenergetskih omrežij, in manjših sončnih tehnologij.
Vse to pomeni, da je doba čiste energije neustavljiva, a prehod še vedno ni dovolj hiter, niti pravičen. Države v razvoju zaostajajo. Fosilna goriva še vedno prevladujejo v energetskih sistemih, emisije pa še naprej naraščajo – čeprav bi se morale močno zmanjšati, da bi se izognili najhujšim posledicam podnebne krize. Za rešitev potrebujemo ukrepanje na šestih področjih.
Prvič; vlade se morajo v celoti zavezati prihodnosti čiste energije. V prihodnjih mesecih bo vsaka država predložila nove nacionalne podnebne načrte – tako imenovane nacionalno določene prispevke – z zastavljenimi cilji za naslednje desetletje. Ti načrti morajo biti usklajeni z omejitvijo globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, morajo zajemati vse emisije in sektorje ter določati jasno pot do čiste energije. Države G20, ki so odgovorne za približno 80 odstotkov svetovnih emisij, morajo prevzeti vodilno vlogo.
Čista energija prinaša tudi energetsko suverenost in varnost
Drugič; zgraditi moramo energetske sisteme 21. stoletja. Brez sodobnih omrežij in shranjevalnih zmogljivosti obnovljivi viri energije ne morejo pokazati svojega polnega potenciala. Zavedati se moramo, da za vsak ameriški dolar, vložen v obnovljive vire, gre le 60 centov za omrežja in shranjevanje. To razmerje se mora spremeniti na ena proti ena.
Tretjič; vlade morajo naraščajoče svetovno povpraševanje po energiji zadovoljiti z obnovljivimi viri. Pomembno vlogo morajo odigrati tudi velika tehnološka podjetja. Do leta 2030 bi lahko podatkovni centri porabili toliko elektrike kot danes celotna Japonska. Podjetja bi se morala zavezati, da jih bodo napajala z obnovljivo energijo.
Četrtič; pravičnost mora biti v središču energetskega prehoda. To pomeni podporo skupnostim, ki so še vedno odvisne od fosilnih goriv, da se pripravijo na prihodnost čiste energije. To tudi pomeni reformo dobavnih verig ključnih surovin. Danes so te prežete s kršitvami človekovih pravic in uničevanjem okolja, države v razvoju pa ostajajo ujete na dnu vrednostnih verig. Temu je treba narediti konec.
Petič; trgovino moramo uporabiti kot orodje za energetsko preobrazbo. Dobavne verige za čisto energijo so močno koncentrirane, globalna trgovina pa se drobi. Države, ki so predane novi energetski dobi, morajo delati na razpršitvi virov, znižanju carin na izdelke s področja čiste energije ter modernizaciji investicijskih sporazumov, da bodo podpirale energetski prehod.
In še šestič; finančna sredstva moramo usmeriti v države v razvoju. Afrika je lani prejela le dva odstotka vseh naložb v obnovljive vire, čeprav ima kar 60 odstotkov najboljših svetovnih virov sončne energije. Potrebujemo mednarodno ukrepanje. Moramo preprečiti, da bi odplačevanje dolgov izčrpavalo proračune držav v razvoju. Hkrati moramo multilateralnim razvojnim bankam omogočiti znatno povečanje posojilnih zmogljivosti in pridobivanje zasebnega kapitala v precej večjem obsegu. Potrebujemo tudi, da bonitetne agencije in vlagatelji posodobijo ocenjevanje tveganj. Namreč, upoštevati morajo potencial čiste energije, stroške podnebnega kaosa in tveganje naložb v fosilna goriva, ki lahko postanejo neuporabna.
Nova energetska doba je na dosegu roke – doba, v kateri bo poceni, čista in obilna energija poganjala svet, poln gospodarskih priložnosti, v kateri bodo države uživale varnost energetske neodvisnosti in v kateri bo dar elektrike dostopen vsem.
To je naš trenutek priložnosti, da pospešimo globalni prehod. Izkoristimo ga.
