"Belorusija mora prenehati ogrožati življenja ljudi. Instrumentalizacija migrantov v politične namene je nesprejemljiva. Beloruske oblasti morajo razumeti, da jim takšen pritisk na EU s cinično
instrumentalizacijo migrantov ne bo pomagal pri doseganju njihovih ciljev." (predsednica Evropske
komisije Ursula von der Leyen, 8. november 2021)
"Večina nam je izkazala svojo podporo in solidarnost ter ponudila pomoč; drugi pa so se odločili napasti
Španijo in pozivati k njeni začasni izključitvi iz schengenskega območja. Zdaj ni čas za delitve."
(predsednik španske vlade Pedro Sanchez, 31. julij 2026)
Eden temeljnih izzivov, s katerim se danes sooča Evropska unija, ni več zgolj vprašanje migracijskih pritiskov na njenih zunanjih mejah, temveč kako lahko politična skupnost ohrani predstavo o lastni suverenosti v svetu, v katerem pogoji za izvajanje te suverenosti vse pogosteje nastajajo zunaj njenega nadzora. Povedano drugače: ‘evropski problem’ ni samo v tem, da EU zares ne (z)more nadzorovati migracijskih tokov, temveč v tem, da je v procesu zaščite lastnega prostora ustvarila sistem, v katerem mora za izvajanje lastne varnosti računati na akterje, ki jih potrebuje, vendar jih ne more v celoti usmerjati. To nas vodi do teze, da je EU del svoje moči poskušala obnoviti tako, da je upravljanje meja prenesla navzven, s tem pa del pogojev za izvajanje te moči postavila v roke drugih. EU torej ni eksternalizirala svoje suverenosti, temveč pogoje, pod katerimi jo lahko učinkovito izvršuje.
Ceuta v tej enačbi presega vprašanje enkratnega dogodka in postaja okvir za odstiranje širše slike. Gre za prostor, v katerem lahko razberemo trenje med evropsko iluzijo nadzora in realnostjo omejene politične moči. Že res, da EU oblikuje pravila, vzpostavlja institucije in financira mehanizme upravljanja, vendar je ves čas soočena z dejstvom, da obstaja v soodvisnosti z drugimi. Evropska meja zato ni samo črta, ki razmejuje notranji evropski prostor od zunanjega sveta, temveč prostor, v katerem se odvijajo pogajanja med evropskimi interesi in interesi drugih akterjev. To je EU spoznala že leta 2015, ko je bilo zabeleženih približno 1,8 milijona nedovoljenih prehodov njenih zunanjih meja. Pod pritiskom zmanjševanja lastne ranljivosti so se države članice odločile za eksternalizacijo migracijske politike, ki je bila predstavljena kot sredstvo za ponovno vzpostavitev nadzora nad evropskim prostorom. Toda migracije niso samo vprašanje gibanja ljudi, varnosti in upravljanja meja. So tudi politična valuta, ki jo lahko države pretvarjajo v pogajalsko moč.
Države, ki jih EU potrebuje
Turčija, Libija, Maroko in druge države so tako v praksi postale del evropske varnostne arhitekture, ne da bi bile del evropskega pravnega in političnega prostora. Najbolj poveden je bil primer Turčije oziroma dogovora med Turčijo in EU iz leta 2016. V zameno za približno šest milijard evrov je Ankara prevzela pomembno vlogo pri zmanjševanju prihodov v EU. Bruselj je Turčijo razumel kot ključnega partnerja pri upravljanju (skupnega) evropskega izziva, Ankara pa je odnos razumela kot priznanje svoje strateške nepogrešljivosti. S tem pa je bila ustvarjena nova dilema: država, ki jo EU potrebuje za izvajanje svojih varnostnih interesov, ni več samo predmet evropskega normativnega pritiska, temveč partner, pri katerem mora EU vedno znova usklajevati načela in interese. Ko so turške oblasti leta 2025 aretirale več opozicijskih politikov, med njimi tudi istanbulskega župana Ekrema İmamoğluja, enega najresnejših političnih tekmecev predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, se je zgoraj orisana dilema ponovno izrisala. EU je lahko izrazila zaskrbljenost, vendar je bila njena sposobnost vplivanja omejena zaradi lastnih interesov. Zato bi bilo zmotno pričakovati, da Maroko ne bi prepoznal političnega pomena takšnih dogovorov. EU mu je samo v obdobju 2021–2025 v okviru bilateralnega sodelovanja namenila približno 1,15 milijarde evrov, leta 2023 pa je začela izvajati tudi 152 milijonov evrov vreden program za upravljanje migracij, nadzor meja, boj proti tihotapskim mrežam ter vračanje in reintegracijo migrantov. A denar je samo del tega razmerja. Ne gre zanemariti, da je Maroko leta 2020 dosegel pomembno diplomatsko zmago, ko je Trump priznal maroško suverenost nad Zahodno Saharo v zameno za normalizacijo odnosov med Marokom in Izraelom. Dogovor je predstavljal okvir, v katerem so se prepletli interesi različnih akterjev: ZDA so želele razširiti krog držav, vključenih v Abrahamove sporazume, Izrael je želel utrditi odnose v arabskem svetu, Maroko pa je pridobil podporo pri vprašanju Zahodne Sahare, ki ga že desetletja razume kot eno izmed ključnih vprašanj svoje zunanje politike.
Migracije so tudi politična valuta, ki jo lahko države pretvarjajo v pogajalsko moč
Ti odnosi postanejo pomembni zato, ker Maroko razmerja z EU ne razume zgolj skozi prizmo migracij, temveč kot del širše geopolitične enačbe. Da je uradni Rabat pripravljen migracijsko sodelovanje povezovati z drugimi zunanjepolitičnimi vprašanji, ni samo analitična domneva: maja 2021 je v Ceuto v samo nekaj dneh vstopilo približno 8000 ljudi, med njimi okoli 1500 mladoletnikov, potem ko so maroške varnostne sile nenadoma omilile oziroma opustile običajni nadzor meje. Dogodek je sledil odločitvi Španije, da zaradi zdravljenja sprejme Brahima Ghalija, voditelja Fronte Polisario in enega osrednjih nasprotnikov maroških zahtev glede Zahodne Sahare. Maroška veleposlanica v Madridu je tedaj opozorila, da imajo določena dejanja ‘posledice’, Precedens iz leta 2021 je pomemben, ker pokaže, da lahko prekinitev običajnega mejnega nadzora traja dovolj dolgo, da povzroči politični šok, in dovolj kratko, da jo je pozneje mogoče predstaviti kot začasno operativno motnjo. Maroko je takrat pokazal, kaj se zgodi, če evropska varnostna arhitektura za nekaj ur ali dni ostane brez njegovega sodelovanja. Španija pa je leto pozneje spremenila svojo politiko do Zahodne Sahare in kot najresnejšo podlago za rešitev spora podprla maroški načrt avtonomije. V tem dogodku lahko prepoznamo naslednje politično sporočilo: sodelovanje Maroka pri upravljanju migracij ni (ali pa ne sme biti) samoumevno, temveč je del širšega paketa procesov in odnosov.
Pogajalska taktika
Sedanji dogodki so še pomembnejši zaradi časa, v katerem so se zgodili. EU in Maroko sta pred krizo pripravljala nadgradnjo odnosov v ‘strateško in celovito partnerstvo’. Takšni dogovori niso omejeni na migracije, ampak običajno povezujejo finančno pomoč, naložbe, energetiko, trgovino, varnost in nadzor migracijskih tokov. EU podobno široka partnerstva že razvija z državami, kot sta Egipt in Tunizija. Januarja 2026 sta EU in Maroko ponovno potrdila namero, da takšno partnerstvo pravočasno dokončata. Zato se na tej točki zastavlja naslednje vprašanje: ali sedanji pritisk deluje tudi kot demonstracija maroške vrednosti pred sklenitvijo novega dogovora? Ni nujno, da je uradni Rabat organiziral množične migracije, da bi iz tega politično pridobil. Za dvig pogajalske vrednosti zadostuje že prepričljiv prikaz, kaj se lahko zgodi, ko maroško sodelovanje ni popolno, pravočasno ali dovolj učinkovito. Maroko se pri tem upravičeno ne vidi kot zgolj še en prejemnik evropskih sredstev po vzoru Tunizije ali Egipta. Njegov položaj je specifičen: neposredno nadzoruje kopensko okolico dveh španskih in evropskih mest, Ceute in Melille, ter predstavlja enega ključnih akterjev pri upravljanju zahodnosredozemske in zahodnoafriške (atlantske) migracijske poti. Prav tako redno sodeluje z evropskimi varnostnimi službami ter ima razvite povezave z ZDA, Izraelom in državami zahodne Afrike. Iz perspektive maroškega kralja Mohameda VI. zato novo partnerstvo ni evropska pomoč manj razvitemu sosedu, temveč evropsko priznanje maroške strateške nepogrešljivosti.
Če sta Egipt in Tunizija od EU dobila obsežna partnerstva zaradi svoje sposobnosti zadrževanja migracijskih pritiskov, ima Maroko razlog verjeti, da lahko zahteva vsaj toliko – ali celo več. Cena sodelovanja se lahko izraža v naložbah, trgovinskem dostopu, političnem statusu, popustljivosti glede človekovih pravic in predvsem v evropskem odnosu do Zahodne Sahare. Mejni pritisk v takšnem kontekstu ni zgolj varnostni problem, temveč prikaz vrednosti storitve, ki jo Maroko ponuja Evropi. Medtem ko se ukvarjamo z vprašanjem, ali so maroške oblasti ukrepale dovolj hitro oziroma učinkovito, ostajamo na ravni dogodka. Uradni Bruselj bi si moral zastaviti širše vprašanje: kako je mogoče, da je država zunaj evropskega političnega prostora dobila tolikšno možnost vplivanja na eno izmed najbolj občutljivih področij evropske notranje politike? To ne pomeni, da je treba vsak migracijski pritisk razlagati kot zavestno politično instrumentalizacijo. Prav tako pa ne pomeni, da je treba možnost instrumentalizacije izključiti, še posebej kadar obstaja precedens iz leta 2021 in ko se pritisk pojavi v času pogajanj o novem strateškem partnerstvu. Analitično pošten odgovor bi torej moral ostati (vsaj) dvojen: neposredna maroška organizacija sedanjega množičnega prehoda ni dokazana, toda politična struktura, v kateri lahko Rabat tak pritisk pretvori v pogajalsko korist, nedvomno obstaja.
Od Lampeduse do Ceute
Primer Ceute, ki je bil bolj ali manj uspešno razrešen v 48 urah, pa razkriva še eno dimenzijo problema. Ranljivost EU ni samo v tem, da so zunanji akterji pridobili več prostora za vplivanje, temveč tudi v tem, da sama pogosto ni sposobna oblikovati enotnega odziva na takšne izzive. Namesto da bi države članice prepoznale širši problem evropske strateške odvisnosti v kontekstu iskanja (lastne) strateške avtonomije, se razprava usmeri v nacionalno odgovornost, medsebojno obtoževanje in iskanje notranjega krivca. S tem se ponavlja širši vzorec evropske politike: zunanja meja EU je skupna meja vseh držav članic, politični in družbeni stroški njenega upravljanja pa so pogosto preneseni na posamezne države, ki so neposredno izpostavljene pritiskom. Posledica ni zgolj neučinkovit odziv, temveč krhanje notranje kohezije, ki jo EU potrebuje prav v trenutkih, ko se njena zunanja ranljivost povečuje. Zato je odziv Giorgie Meloni – četudi ga je glede na bližajoče se italijanske volitve mogoče razumeti v okviru notranjepolitičnega boja – neproduktiven. Italija že leta opozarja, da je zaščita zunanjih meja skupna evropska odgovornost. Ob dogajanju v Ceuti pa je svoj gnev raje usmerila v obračun s španskim predsednikom vlade Pedrom Sánchezom, kot da bi odprla širšo razpravo o vlogi EU in tretjih držav, ki migracijske tokove omogočajo, zadržujejo ali izkoriščajo.
Takšen odziv je politično priročen, strateško pa kratkoviden. Razpravo namreč preusmeri od razmerja med EU in Marokom k sporu med dvema državama članicama. Maroku s tem ni treba pojasnjevati svojega ravnanja, Bruslju pa ne svoje odvisnosti. Evropska notranja delitev tako postane še en del vzvod, ki ga lahko izkoriščajo zunanji partnerji. Če bi lahko Meloni v tem trenutku zastavil samo eno vprašanje, bi jo vprašal: včerajšnjih 50.000 ljudi v Ceuti je bilo problem Španije, jutrišnjih 50.000 na Lampedusi pa bo problem celotne EU?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
