Tea Gajšek s Ptuja: Čas ne celi ran. Naučiš se le živeti z bolečino

Ko Tea Gajšek govori o svoji hčerki Lii, njen glas ostaja miren. Očitno je, da je svojo zgodbo povedala že velikokrat, a bolečina se kljub temu skriva za vsakim spominom. "Čas ne zaceli rane. Naučiš se le živeti z njo," pove preprosto. Prav ta misel je rdeča nit njene druge knjige Moj beli angel je poletel, ki jo je napisala skoraj deset let po hčerkini smrti.

Življenje, ki ga je krojila bolezen

Lia se je rodila s cistično fibrozo, redko gensko boleznijo, ki najbolj prizadene pljuča. Diagnozo je dobila že pri dveh mesecih starosti. Bolezen je zaznamovala vsakdan celotne družine. "Življenje je imelo svoj red. Vsak dan terapije, masaže, zdravila. V večje gneče nismo smeli, na določena potovanja tudi ne, prav tako nismo hodili na bazen. Pri devetih letih se je bolezen začela močno poznati. Lia je težje dihala, ni več mogla voziti kolesa, tudi vsakodnevna opravila so postajala naporna." Kljub bolezni so ​Lii skušali omogočiti čim bolj običajno otroštvo. Hodila je v šolo, družina pa je izkoristila vsak lep trenutek z njo.

"Bila je kot sonce. Imela je ogromne temne oči in filmski nasmeh. Kamorkoli je prišla, je razsvetlila prostor. V resnici je ona dajala energijo nam," se spominja mama. Lia je dvakrat prestala presaditev pljuč. Vsaka ji je prinesla približno leto in pol skoraj običajnega življenja. "Prvič po dolgem času ni več kašljala. Zdelo se je, da imamo normalno življenje. Potem pa je telo začelo zavračati pljuča. Enako se je zgodilo tudi po drugi presaditvi na Dunaju." Kljub temu Tea na darovane organe danes gleda z veliko hvaležnostjo. "Lie danes ni več, a darovani organi so ji podaljšali življenje. Podarili so nam dragocen čas. Šele ko se znajdeš v takšni situaciji, zares razumeš pomen darovanja organov."

Lia je umrla pri sedemnajstih letih. Njena mama se še živo spominja noči, ko je zazvonil telefon. "Dvajset minut do enih zjutraj so poklicali, da naj prideva v Ljubljano, ker je čas, da se posloviva od hčerke. Umrla mi je v naročju. To je bil najtežji trenutek v mojem življenju." Toda kmalu je sledila še ena bolečina. "Doma je bilo treba povedati sinu in hčerki, da Lie ni več. Gledati njiju, kako sta sprejela to novico, je bilo skoraj enako težko. Potem pa se začne vsakodnevni boj – kako zjutraj sploh vstati iz postelje."

O žalovanju brez olepševanja

V družini so se odločili, da bodo o Lijini bolezni in smrti govorili odkrito. Tudi danes Lia ostaja del njihovih pogovorov. "Še vedno se je spominjamo. Še vedno govorimo o njej. Še vedno je z nami." Prav iz teh občutkov je nastala knjiga Moj beli angel je poletel. Če je bila prva knjiga Jaz sem darovalec posvečena predvsem življenju z boleznijo in smrti, je druga veliko bolj osebna, saj govori predvsem o žalovanju. "To je knjiga o žalovanju. O vseh padcih in vzponih. O tem, kako se pobereš, pa spet padeš. O tem, kako izgubo doživljajo sorojenci in celotna družina. Želim, da ljudje vedo, da v svoji bolečini niso sami."

Po njenih besedah je žalovanje v naši družbi še vedno tema, o kateri se premalo govori. "Smrt je še vedno tabu. Večina ljudi o svoji bolečini ne govori. Jaz pa sem želela pokazati, da je v redu žalovati." Pisanje je bilo zanjo sprva način, kako preusmeriti misli, šele pozneje je spoznala, da je postalo tudi terapija. "Ko sem pisala, sploh nisem razmišljala, da si pomagam. Danes vem, da je bilo ravno to."

Prav zaradi poslovilnega govora, ki ga je sama napisala in prebrala na hčerkinem pogrebu, se je njeno življenje obrnilo v nepričakovano smer. Ljudje so jo prosili, naj podobne govore napiše tudi njim. "Za Lio bi naredila karkoli. Vedela sem, da ji dolgujem še zadnje slovo. Potem pa so me za to, da napišem in preberem poslovilni govor, začeli prositi tudi drugi."

Iz osebne bolečine v pomoč drugim

Pred desetimi leti je postala govornica na pogrebih. Danes pravi, da to ni le delo, ampak predvsem poslanstvo. "Vedno najprej obiščem svojce pokojnega. Pogovarjamo se uro ali dve. Sprva je težko, potem pa začnejo pripovedovati zgodbe in spomine. Velikokrat se celo nasmejijo. Potem jim je nerodno, jaz pa jim povem, da je prav to najlepše. Če se ob spominu na pokojnega nasmehneš, pomeni, da je za seboj pustil nekaj lepega." 

Vsak govor je drugačen, saj želi, da odraža človeka, od katerega se poslavljajo. "Ne zanima me toliko kronologija življenja. Zanima me, kakšen človek je bil. Kaj je imel rad. Kako se ga bodo ljudje spominjali." Prizna, da so najtežji trenutki tisti, ko svojci o pokojniku skoraj nimajo besed. "Takrat me zaboli. Pomislim, kako žalostno je, če o človeku, ki odide, ni nobenega spomina." Zato se ji zdi še toliko bolj pomembno, da se o pokojniku pogovarjamo, da spomine tudi zapišemo. "Spomini so edino, kar nam po smrti ljube osebe ostane. To vsakič znova povem svojcem."

Po srečanju z družino govor sestavi in ga svojcem pošlje v predogled. Vedno ga lahko tudi popravijo, spremenijo, kaj dodajo ali odvzamejo. "Pomembno je, da so oni zadovoljni," pravi. To je lažji del. Težje je govor prebrati, a, kot je povedala sogovornica, se je tudi tega naučila. Ko bere, se povsem posveti vsebini, čustva pa pusti ob strani. "V vseh teh letih se mi je med branjem enkrat zatresel glas. To je bilo pri govoru, namenjenem starejši gospe, ki je bila babica moje prijateljice in mi je bila blizu, kot bi bila moja babica," se spominja. Ob tem pa doda, da je vzdušje na pogrebih zelo različno. "Pogrebi, ko umre kdo mlad, so zelo žalostni. Ko pa pokopljejo koga, ki je bil star in je življenje res izživel, pa se zgodi, da se ob branju kakšne prigode nasmejijo. To je lahko zelo lep trenutek, pomirjujoč," razmišlja.

V prihodnje želi izdati še eno knjigo. Tokrat otroško, sestavljeno iz zapiskov, ki jih je za seboj pustila Lia. "To je njena zgodba. Želim si, da bi živela naprej tudi skozi svoje besede," sklene sogovornica.