Ljubiteljska kultura v Pesnici pri Mariboru ne bo zamrla

ŠTR
16.06.2019 07:03

V Pesnici pri Mariboru je Kulturno-umetniško društvo (KUD) Marice Kerenčič od ustanovitve leta 1946 do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja gojilo gledališko, pevsko, plesno, knjižničarsko in godbeniško dejavnost.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Občni zbor društva je bil prežet z načrti in optimizmom.
Matjaž Partlič

Številne ljubiteljske dejavnosti so po tem obdobju z leti počasi zamirale, zadnjih nekaj let pa je društvo obstajalo le še na papirju. Da bogata tradicija amaterskega kulturnega delovanja v kraju ne bi za vedno zamrla, se je nekaj angažiranih posameznikov pod vodstvom pobudnice Klavdije Samogy Simonič odločilo prevzeti iniciativo v svoje roke in znova obuditi kulturno društvo.


Na občnem zboru društva 20. maja so izvolili novo predsednico društva Vesno Trampuš, sicer profesorico razrednega pouka na eni od mariborskih osnovnih šol. Občnega zbora se je udeležil tudi pesniški rojak Tone Partljič, ki je obljubil pomoč pri ponovnem zagonu društva. Tudi sam je prve korake v gledališki svet naredil prav na odru pesniškega kulturnega doma (objekt po obnovi leta 2014 nosi ime Večnamenski kulturno-turistični podjetniški center Pesnica). Dramsko ljubiteljsko udejstvovanje je v kraju pustilo najgloblji pečat, saj so po vojni na zavidljivem nivoju uprizarjali predstave, kot so Matiček se ženi, Kralj na Betajnovi, Jezični dohtar, Rokovnjači in Celjski grofje. Najodmevnejše med njimi je ljubiteljsko režiral domačin France Filipič (1919-2009), pesnik, zgodovinar in publicist.


2. avgust 1961, Maribor: Živimo v dobi nagle motorizacije, ko število motornih vozil kar vidno raste iz dneva v dan. Promet na naših cestah postaja - vsaj za naše pojme - pošteno gost. Ceste niso prav nič več varne, kot v starih dobrih časih, ko je le tu in tam švignil po njih kak motorni "konjiček". Gost promet pa je prinesel s seboj tudi vrsto nevšečnosti, ki so nam bile še do nedavna precej tuje: številne nesreče in nezgode, veliko hrupa in prahu ter - strahu. Strahu predvsem za tiste, ki se še naprej imenujejo pešci. V tej eri prometa je pešec postal "manj vredno" bitje, vzeli so mu skoraj vse pravice do široke ceste. Nič več se ne sme sprehajati, za pešca je dovoljena zemlja na cestah le belo-črna "zebra", na kateri je suveren - ali - suveren bi vsaj naj bil. Pa ni tako! V prometnih predpisih sicer jasno piše, da imajo na prehodih za pešce prednost tisti, katerim so ti prehodi namenjeni in avtomobilisti in motoristi morajo to vsekakor spoštovati. Pri vozniškem izpitu mora bodoči avtomobilist in bivši pešec tudi to vedeti. Seveda vsi to vedo, toda ko sedejo z dovoljenjem za krmilo, v hipu pozabijo, da so sami še včeraj bili pešci. Resnici na ljubo - niso vsi taki. Prava vozniška kultura nekaterim našim voznikom le ni ostala popolnoma tuja. Spoštovanje prednosti pešcev na zebrah ni samo stvar spoštovanja prometnih predpisov, temveč prav tako tudi stvar osebne vozniške kulture. Najprometnejši prehodi za pešce v Mariboru so vsekakor na Glavnem trgu. Tu prečka cesto največ pešcev in tu pelje po cestah največ motornih vozil. Na teh prehodih so mariborski vozniki in vozniki od drugod polagali te dni "izpit" o svoji vozniški kulturi. Žal je bil rezultat več kot porazen. Kot, da prehodi za pešce, za voznike sploh ne obstajajo. Noben voznik ni zaustavil pred prehodom in povabil čez cesto pešce ki potrpežljivo čakajo na pločnikih tudi po deset minut. Še več - tudi takrat, ko so pešci že bili na zebrah, so vozniki izsiljevali prednost in vnašali v vrste "pešadije" pravi preplah. Minile so skoraj tri ure in žal ni številke, ki bi jo lahko omenil v pohvalo in zgled. Nobene domače številke - zato pa tem več tujih. Tuji vozniki spoštujejo našega pešca prav tako kot svojega. Res je - tudi vsi pešci niso svetniki. S časopisom čez cesto je prava norost, vendar je tokrat minila brez nezgode. Toda večina pešcev se na prehodih "na svoji zemlji" ne počuti varne in od tod tudi neodločnost pešcev pred redkimi prijaznimi vozniki, ki svoja vozila redno zaustavljajo pred prehodi in prepuščajo pešcem prednost. Vozniki ne kažejo niti najmanjše volje, da bi se poboljšali in spoštovali ta tako nedolžen in zopet prepotreben prometni predpis. Zakon cesta na pešce ni pozabil, daje mu svoje pravice - toda pešci si jih sami - tako kaže - ne bodo mogli priboriti. Na sliki: Promet na Glavnem trgu (avtor fotografije: Jože Gal)
Večer Arhiv
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta