Pravijo, da se v majhnih stvareh zrcali velika podoba družbe. Če želimo to sliko videti v visoki ločljivosti, se samo zapeljimo skozi Maribor na tih, deževen dan.
Pred dnevi sem kot sovoznik v smeri proti UKC Maribor in nazaj opazoval dva prizora.
Prvi prizor: Mladinska ulica. Omejitev 30 km/h, dvopasovna ulica pa ozka, kot da bi jo risali za kočije, ne pa za sodobne avtomobile in avtobuse. Marpromovi vozniki avtobusov tam vsak dan z milimetrsko natančnostjo krmarijo med robom svojega pasu in vrstami parkiranih vozil, ki po svojih dimenzijah že zdavnaj presegajo začrtana polja. In medtem ko širši populaciji neznani človek, poklicni voznik, rešuje pločevino vseh vpletenih, se za njim najde mladenič v "našminkanem" avtomobilu s temnimi stekli. Njegov prispevek k skupnemu dobru? Vztrajno trobljenje. V svetu tega mladeniča je očitno voznik avtobusa tisti, ki mu krade dragocene sekunde življenja, ne pa fizika in dejansko stanje na cestišču.
Morda se v Mladinski ulici radarji ne postavljajo zato, ker tam ni dovolj šol. Morda pa le zato, ker bi merilniki hitrosti pregoreli od nestrpnosti, ki tam pogosto vre.
Paradoksalno me je pot vodila na fiziatrijo UKC Maribor, kjer osebje z za današnji čas neverjetno skrbnostjo, strokovnostjo in mirom zdravi tudi tiste posledice, ki jih povzročata takšna nestrpnost in hitrost, ki "ubija". Tam zdravijo tisto, kar na cesti lomimo.
Drugi prizor pri povratku iz UKC MB: Pobreška cesta. Voznik linije G5, gospod v zrelih letih, nekaj deset metrov pred postajo upočasni na hitrost pešca. Zakaj? Da ne bi z veliko lužo, ki je ostala po dežju, stuširal čakajočih potnikov. Ko sem se mu ob vstopu zahvalil, me je pogledal, kot da sem naredil nekaj nenavadnega. A v resnici je on tisti, ki je naredil nekaj nesamoumevnega – ostal je človek v sistemu, ki nanj pogosto pozablja.
Ob tem sem pomislil na pesem hrvaškega avtorja Maria Mihaljevića, ki v svojem delu kruto realno primerja poklicnega nogometaša in voznika avtobusa. Mihaljević opominja na sprevrženost naših vrednot: medtem ko nogometaš za preganjanje žoge prejema milijone, slavo in neusahljivo občudovanje, voznik avtobusa v tišini nosi odgovornost za stotine življenj. Če nogometaš "zgreši", bo le stadion zavzdihnil; če "zgreši" voznik avtobusa, so posledice zelo pogosto nepopravljive. Kako strahovito težko in usodno je to breme, je pred kratkim znova opomnila huda nesreča v Ljubljani, kjer je pod kolesi mestnega avtobusa ugasnilo življenje peške. V javnosti in medijih takšni dogodki vedno znova sprožijo globoko pretresenost, saj gre za situacije, ko se srečata ranljivost pešcev in ogromna masa mestnega vozila. Za voznika avtobusa in družino žrtve je to nepredstavljiva osebna tragedija, ki hkrati opomni celotno družbo, kako visoka je lahko cena sekunde nepozornosti v mestnem prometu.
Nogometaš je zvezda, voznik pa "mali človek". A prav ti "mali" ljudje, ki se na milimetre izogibajo oviram v Mladinski ulici in pazijo na nas na Pobreški cesti, so tisti, ki dejansko omogočajo, da ta družba sploh še stoji na nogah. Nogometaši nam morda krajšajo čas, vozniki avtobusov pa nam omogočajo, da si sploh prislužimo svoj "kruh naš vsakdanji".
Morda je čas, da namesto v bleščeča zatemnjena stekla prestižnih znamk raje pogledamo v oči tistih, ki nas varno pripeljejo na cilj. In jim, tako kot jaz tistemu gospodu na G5, preprosto rečemo: Hvala.
Dragan T. Grgić, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
