Talec politike

Dobrodošlo in tudi potrebno je, da ima vlada v proračunu predviden denar, s katerim lahko v hudi krizi podpre državljane in podjetja. Nikakor pa ni potrebno in še manj koristno, če ta znesek preveč napihne. Še slabše je, če interventne ukrepe financira s sposojenim denarjem. Dober gospodar denar za slabe čase daje na stran takrat, ko so časi dobri. Ta denar zasluži sam. Tak gospodar ve, da je treba porabo in potrošnjo načrtovati realistično, zato si sposoja le toliko, kolikor je res potrebno.

Da si danes krize sledijo hitreje kot nekdaj, zanj ni izgovor, prav tako ne, da predhodniki niso ravnali gospodarno in da bruseljska fiskalna pravila za omejevanje življenja na up zaradi izrednih razmer začasno ne veljajo. Za dobrega gospodarja prav tako ne pride v poštev izgovor, da druge države, vključno s tistimi, ki veljajo za najbolj razvite in napredne, ravnajo enako. Kdor sledi tej logiki, bolj kot dober gospodar deluje kot hazarder v kazinoju. Če hazardira z lastnim denarjem, je to le njegov problem. Če pa hazardira s tujim denarjem, kar je javni denar, kaj hitro lahko spravi na beraško palico dobršen del gospodarstva in državljanov.

Ne glede na to, ali s preveliko žlico zajema posameznik ali oblast, finančne institucije kot upnice ne poznajo milosti. Tudi solidarnost med državami se takrat pokaže kot prazna obljuba. Prehitro je šlo v pozabo, kako surovo so se na zasedanjih evroskupine v Bruslju finančni ministri drugih članic pod vodstvom Nemca Wolfganga Scheubleja in po navodilih trgovcev z novci po letu 2008 dobesedno izživljali nad Grki. Prav tako ne bi smeli pozabiti, kako so uradniki Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in EU kot trojka posojilodajalcev brez vsakršnega občutka za realnost na kraju samem v Grčiji krčili tudi najbolj nujne javne izdatke. Ob tem so vestno popisali vse javno premoženje, ki je bilo kaj vredno, da so ga v okviru prisilne privatizacije lahko poceni pokupili tuji in domači bogataši.

V Sloveniji smo prehitro pozabili, kaj se je dogajalo v času sanacije bank v letih 2013 in 2014. Takrat so evropski uradniki prav tako vestno popisali, kaj ima kdo v lasti oziroma kaj je za vzeti, če oblast pri načrtovanju prihodkov in porabe ne bo znala brzdati apetitov. Fiskalni svet na nevarno igro delitve priboljškov in gasilskega reševanja sistemskih težav opozarja že ves čas po covidni krizi. Za njegova opozorila je sedanja vlada enako gluha, kot je bila prejšnja.

Bolj ko je javna blagajna napihnjena, večje so možnosti za nepotrebna plačila oziroma bolj naravnost povedano za različne vrste korupcije. Ta je namreč zelo širok pojem in zajema zelo širok spekter različnih nagrad in uslug. Te nikakor niso omejene le na tiste na vrhu in pri koritu, ampak se razraščajo na vseh ravneh in področjih. Več ko je na voljo denarja, bolj se bohotijo. Bolj ko se razbohotijo, več ljudi boli glava, ko je gostije konec. Novo poročilo fiskalnega sveta je nov opomin, da so javne finance v Sloveniji še naprej talec politike, za katero sta dolgoročni razvoj in blaginja državljanov deveta skrb.